Prikaz objav z oznako Grižljaji sveta. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Grižljaji sveta. Pokaži vse objave

sreda, 20. avgust 2014

BRAMBORAČKA

BRAMBORAČKA
Praga, Češka

V Pragi sem bila letos že tretjič, ampak prvič me ni zeblo J. Prvi obisk Prage sega v daljni november 1997, ko smo takrat še dijaki 2. letnika odpotovali v Prago na »ekskurzijo«. Strogo učno naravnana zadeva, ampak ga ni profesorja, ki bi odkril in zaplenil vse zaloge alkohola, ki jih je horda žejnih in zabave željnih dijakov uspela prešvercati iz Slovenije J

Takrat je bilo v Pragi še vse »češko« - hotel je bil češki, varnostnik je bil češki, cene piva so bile noro češke… In imeli smo se noro dobro… Kakšnih 10 let kasneje sem obisk Prage ponovila in bila milo rečeno razočarana. Cene piva so nenadoma nehale biti češke in postale še kako evropejske… Hja, očitno sem mislila, da kokakolizacija ne bo dosegla Češke in da bo državica ostala večno taka, kot se je spominjam iz svojih »sweet sixteen« let…

Ob besedi Praga večina ljudi pomisli na Karlov most, Hradčane, Zlato uličko in astronomsko uro... 




...tisti bolj za literaturo še morda na Franza (oz. Františka) Kafko, tisti bolj za risanke pa na Krtka J


(Zadnji dve fotki: internet)

In ker sem po duši revolucionar, se bo moja tokratna objava oddaljila od teh najbolj pogosto omenjanih turističnih znamenitosti Prage in se osredotočila na nekaj bolj »vstajniškega«. Pri tem pa bomo ponovili še dva odstavka iz srednješolskega učbenika za zgodovino (pišuka, ga nisem marala, uff… J).

PRAŠKA POMLAD
Praška pomlad je pravzaprav vsaka pomlad v Pragi J, ampak s politično-zgodovinskega vidika je praška pomlad obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske dominacije nad njo, ki se je začela že sredi 60-ih let 20. stoletja z namenom preobrazbe takratne stroge komunistične češkoslovaške države v t. im. socializem s človeškim obrazom - menda po zgledu Titove Jugoslavije.

Uradno se je praška pomlad začela januarja 1968, ko je dobila Komunistična partija Češkoslovaške novo, bolj liberalno usmerjeno vodstvo, generalni sekretar KP Češkoslovaške pa je postal priljubljeni reformist Aleksander Dubček.

Vendar so takratni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev in češkoslovaški privrženci »trdega komunizma« menili, da proces reform močno presega meje tistega, kar se jim je zdelo sprejemljivo in dovoljeno, oziroma da grozi Čehom in Slovakom vrnitev v kapitalizem.

Praška pomlad se je končala, ko je avgusta 1968 Moskva v Češkoslovaško poslala tanke in oborožene enote "ljudskih demokratičnih armad" iz okoliških "prijateljskih in zavezniških držav", ki so praško pomlad zatrle.

Pri tem je bilo nekaj mrtvih in ranjenih, a predvsem zaradi zmede, ki je takrat nastala. Nekaj Čehov se je s kamni spravilo nad oklepna vozila, saj so bili prepričani, da jim bodo to spregledali in da se jim najbrž ne bo nič zgodilo.

Januarja 1969 se je študent filozofije Jan Palach na osrednjem praškem trgu Vaclavske namestí (Trg Svetega Vaclava) v znamenje protesta proti okupaciji zažgal in nato nekaj dni pozneje umrl.


Njegov pogreb 25. januarja 1969 se je spremenil v velike demonstracije proti režimu. Samozažigu Jana Palacha je v naslednjih mesecih sledilo še pet podobnih primerov. Med drugim se je mesec dni kasneje, 25. februarja 1969, na istem mestu sežgal študent Jan Zajíc.


BRAMBORAČKA
Krompirjeva juha revolucionarjev (to zadnje sem si gladko izmislila, se pa sliši bolj frajersko, a? J)

POTREBUJEŠ:
1 vejico peteršilja 
2 žlici posušenih gob (seveda lahko tudi sveže, če je ravno sezona J)
1 strok česna 
2 korenček 
1 ščepec soli
1 manjši peteršilj 
2 žlici moke 
2 čajni žlički majarona 
Malo gomolja zelene
2 žlici olja
3 večje krompirje
1 majhno čebulo

PRIPRAVIŠ:
Čebulo olupiš in drobno nasekljaš. Druge vrtnine očistiš in zrežeš na manjše kose. Gobe namočiš v vodo.
Na olju prepražiš čebulo in česen, dodaš moko in prepražiš do zlato rjave barve. Doliješ 1,5 litra vode, premešaš in pustiš, da zavre. Nato dodaš sesekljano zelenjavo, krompir in gobe ter kuhaš do mehkega. Po okusu začiniš s soljo, majaronom in sesekljanimi vejicami peteršilja.

Če si car, postrežeš v takšnem kruhovem hlebčku:


In če zraven ne spiješ enega dobro ohlajenega badvajzerčka, se ti bo garantirano posušila roka! Jaz nisem tvegala 
J 

Pa dober tek J


Več...

sobota, 16. avgust 2014

CHICKEN TAHCHEEN

IRAN (1. del)


Za popotnike so potovanja kot droga – nikoli nimaš dovolj, vsako naslednje potovanje se začne skoraj v trenutku, ko se vrneš s prejšnjega…. Vedno razmišljaš »kaj vse bi še rad videl« in nikoli »kaj vse si že videl«. Ne mine potovanje, kjer si potniki med seboj ne bi zastavljali vprašanja: »In kaj je tvoja naslednja destinacija?«

Temu se zna podrediti celotno tvoje življenje – živiš skromneje, da bi potoval pogosteje; iščeš somišljenike, ki poznajo tvojo drogo, in se izogibaš ljudi, ki bi ti hoteli pristriči peruti.



Če znaš vsaj malo odpreti svojo dušo in srce, se ti lahko na potovanjih zgodi zanimiv paradoks -  s spoznavanjem tujih dežel ter tujih ljudi in njihovih navad se sama velikokrat več naučim o ljudeh doma kot o ljudeh dežele, ki sem jo obiskala…

Zakaj to pišem? Ko sem svoji okolici povedala, da tokrat potujem v Iran, se je število ljudi, ki »me razumejo«, drastično zmanjšalo. Na svoje presenečenje sem naletela na precej negativne odzive. Pojavljala so se vprašanja kot so: Ali ni tam vojna?  Zakaj glih tja? Joj vsakič izbereš slabšo destinacijo… in seveda biser med biseri: Kaj te 'maš tam za videt?


Dragi moji - najlažje je čepeti doma, tiščati glavo v pesek, vedeti in poznati samo stvari, ki nam jih kaže televizija, ter biti srečen v svoji ozkoglednosti in – brez zamere – »slovenceljski« miselnosti. Ja, res s(m)o še vedno pravi Janezi…
Verjamete ali ne, obstaja tudi svet onkraj meja naše deželice… ki ni napačen, samo drugačen… In hkrati tako prekleto lep!



Nič, gremo na prijetnejše zadeve J

Vtisov o Iranu imam ogromno, pa tudi podatkov o tej bolj kot ne nepoznani deželi, prav tako. Vsekakor preveč za eno objavo, zato gremo lepo po vrsti J.
Uradni naziv Irana je Islamska Republika Iran. Naziv Iran se je začel uporabljati okrog leta 1935, ko je izpodrinil tedanje uveljavljeno ime Perzija. Danes se naziva Iran in Perzija uporabljata kot sinonim v kulturnem smislu, med tem ko se v politične namene uporablja izključno naziv Iran.

Iran ima en kup sosed - meji na Armenijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Rusijo, Turkmenistan, Afganistan, Pakistan, Turčijo in Irak. Na severu je Kaspijsko morje, na jugu Perzijski zaliv in Omansko morje (uh, kar vidim vas, kako se vam zdaj male sive celice vročično sprehajajo po srednješolskem atlasu in vam pravijo »vse to smo enkrat znali, vse to smo že vedeli« J).

Od 78,5 milijona prebivalcev je približno 51% Perzijcev, ki govorijo indoevropski perzijski jezik (t.im. farsi) in pišejo v arabski pisavi. Na robnih območjih Irana živijo druga ljudstva: na zahodu Kurdi v Kurdistanu (7%) , na JZ Luri v Luristanu (2%), Gilaki in Mazandarni ob Kaspijskem morju (8%) ter Beludži na JV (2%). Na SZ živijo Turkom sorodni Azerbajdžanci (24%), na SV Turkmeni (2%), v Kuzistanu in ob Perzijskem zalivu pa Arabci (3%).



Po verski pripadnosti so prebivalci šiitski muslimani (90%), Kurdi in Turkmeni so sunitski muslimani (6%), drugi so armenski kristjani in nestorijanci.



Glavno mesto Irana je Teheran z 8 milijoni prebivalcev oziroma s 14 milijoni, če upoštevamo širšo okolico Teherana. Čeprav bom o prometu v Teheranu (in Iranu nasploh) pisala v kateri izmed naslednjih objav, naj za zdaj povem zanimivost, ki nam jo je povedal lokalni taksist – v Teheranu je približno 2 milijona mopedov – torej imajo toliko prdalic, kot nas je vseh Slovencev J (uporaba besed prdalica in Slovenec v istem stavku NI naključna JJJ).

Zaradi letalskih povezav se večina potovanj prične prav v glavnem mestu države, kamor potuješ. V Teheran smo leteli iz Istanbula in že na letu smo se srečali s prvimi pravili muslimanskega sveta. Na letalu niso več stregli alkohola, punce pa smo imele v nahrbtnikih že pripravljene rute – na teheranskem letališču namreč ne moreš niti izstopiti, če nisi zakrit v skladu z islamskim hijabom (»hidžab«).


Nekateri pravijo, da izraz hijab pomeni zgolj ruto, ki pokriva glavo oziroma lase ter ramena, vendar pod ta izraz sodi celoten način oblačenja v muslimanskem svetu – za ženske to poleg zgoraj omenjene rute pomeni tudi hlače ali krilo do gležnjev in dolge rokave, zgornji del oblačila mora nujno prekrivati zadnjico in segati nekje do sredine meč. Moški morajo nositi dolge hlače, srajca s kratkimi rokavi pa je dovoljena. Vse to se morda sliši strogo in nazadnjaško, vendar – samo tistim, ki v Iranu še niso bili J Ženske imajo z ruto pokrite lase, vendar precej ohlapno, zgornji deli oblačil sicer segajo čez boke, vendar niso nujno ohlapni, smo videli tudi precej iranskih ženskih oblin. In tudi njih se je že dotaknila zahodna moda, saj pod temi oblačili nosijo – nič drugega kot pajkice in sandale J


Seveda je več svobodomiselnosti videti v prestolnici Teheran, ostali kraji so nekoliko konzervativnejši, vendar še vedno daleč od tega, kar si večina ljudi pri nas predstavlja.

Poleg svobodomiselne mode me je v Iranu najbolj presenetila njihova prijaznost – prijazni so tako, da kot paranojični evropejec nehote pomisliš »Pa kaj bi zdaj ta rad od mene?« In kaj bi pravzaprav radi? Nič! Najbolj pogosta in že že kar »ear-warm« fraza je »Welcome to Iran«, sledijo »What do you think about Iran?« in »Speak well about Iran when you come home«. Hja, slednja kar da malo misliti – vsa negativna propaganda s strani Amerike jim je naredila precej škode.

Ženske v Iranu lahko svobodno izbirajo življenjske sopotnike, imajo v lasti nepremičnine, se udeležujejo volitev in vozijo avtomobile (na lastne oči sem videla, kako ženska z ruto na glavi tako suvereno bočno parkira starega razdrapanega Peugeota 450, da se lahko pred njo skrijejo vsi novodobni samoparkirajoči se avtomobili J). 70% vseh študentov v Iranu predstavljajo ženske, prav tako ženske predstavljajo 33% vse delovne sile. Imajo popolno svobodo gibanja, tako da ni nič nenavadnega videti v parku skupino deklet, ki kadijo šišo. 

Poligamija je v Iranu strogo prepovedana, in kar se mi zdi pomembneje od vseh pisanih in nepisanih pravil – ženske v Iranu so s strani svojih mož zelo cenjene in spoštovane. Čeprav je javno izkazovanje ljubezni prepovedano (tudi držanje za roke), je to energijo in medsebojno naklonjenost težko spregledati.




IRAN IN HRANA

Hja, če se ne potrudiš, lahko Iransko kulinariko opišeš z enim samim stavkom – kebab na tisoč in en način. Pri tem trije načini odpadejo na vrsto mesa – piščančji, ovčji in mešano, 998 preostalih načinov pa se nanaša na različne krožnike, kjer to dobiš servirano J. 



Dobro, malo karikiram, kakšna kulinarična zanimivost in drugačnost se vseeno najde J

CHICKEN TAHCHEEN
(Perzijski rižev narastek s piščancem)

V angleščini sem za to jed našla izraz »upside-down rice«; tahcheen v dobesednem prevodu pomeni »razporejeno na dnu« in se nanaša na plast mesa in riža, ki tvori debelo hrustljavo skorjo na dnu posode. Jed lahko pripravimo iz ovčjega ali piščančjega mesa, mi smo naročili s piščancem.



POTREBUJEŠ:
2 piščančja fileja
1 -2 čebuli
2 stroka česna
2 lončka navadnega jogurta
3 rumenjaki
3 lončke basmati riža
2 žlički mletega žafrana
2 žlici masla
Sol, poper
Malo olja

PRIPRAVIŠ:
Riž oplakneš in ga skuhaš po navodilih (ne ga razkuhati, ker gre kasneje še v pečico!). Čebulo in česen olupiš in sesekljaš ter prepražiš na vročem olju, da porumeni. Dodaš na koščke narezane piščansčje prsi, soliš, popraš, doliješ nekaj vode ter pustiš da se zduši do mehkega.
V Iranu smo dobili tahcheen, kjer so bile med koščke mesa primešane tudi rozine. Ker nisem preveč ljubiteljica rozin, mi je to kvarilo okus, zato sem rozine iz recepta izpustila.

Med tem dobro zmešaš jogurt, rumenjake in žafran. Soliš in popraš po okusu. K temu primešaš nekoliko ohlajen kuhan riž.

Posodo za pečenje namastiš ali obložiš s peki papirjem. Polovico riža razporediš po dnu in poravnaš s hrbtno stranjo žlice. Na to daš piščanca, na vrh pa še drugo polovico riža. Riž ponovno poravnaš (kar dobro ga je treba stisniti, da ne bo kasneje razpadal). Posodo pokriješ s pokrovom (ali folijo) in daš za uro in pol v pečico, ki si jo pred tem ogrel na 150°C.

Dlje časa, ko se Tahcheen peče, bolj hrustljava bo skorjica na dnu posode (ki je ključnega pomena pri tej jedi in ima celo svoje ime – Tah Dig). Vzameš iz pečice in pustiš, da se nekoliko ohladi, nato previdno zvrneš na ravno površino, da se Tah Dig pojavi na vrhu. Za dekoracijo lahko posuješ s sesekljanimi mandlji.



Tako, perzijska pojedina je pripravljena. Po pravilih se zraven pije čaj, ampak ker smo doma v vinorodni deželici, bomo verjetno postregli s kozarčkom rujnega J


Pa dober tek J




Več...

sobota, 8. marec 2014

GUACAMOLE


Guacamole je pomaka iz avokada in izvira iz Mehike. Priznam, z največjim veseljem bi zdaj napisala kak utrinek iz Mehike, ampak je še nisem obiskala J. Definitivno je na moji wish-listi, ampak ne za letošnje leto… ali pa tudi… kaj pa vem, kaj me piči do jeseni J


POTREBUJEŠ:
2 avokada
½ rdeče čebule
1 paradižnik
1 majhen pekoč čili
Sok ½ limete
Koriander v zrnu (5-10 zrnc)
Sol, poper

PRIPRAVIŠ:
Avokado izdolbeš in zmečkaš z vilicami. Čebulo, paradižnik in čili na drobno sesekljaš. Koriander zdrobiš v tarilniku. Vse sestavine pomešaš med sabo in to je to J

Tukaj pa en utrinek z Ugandske tržnice – najdete avokado med vsemi temi dobrotami?  J



 Pa dober tek J


Več...

sobota, 15. februar 2014

ESZTERHAZY TORTA


BUDIMPEŠTA, MADŽARSKA


Budimpešta, pravi biser naše vzhodne sosede. Vzhodnoevropska mesta so mi tako ali tako že od nekdaj všeč. In sedaj se je pokazala priložnost – združiti prijetno s koristnim in si privoščiti pet dni madžarske prestolnice. In to v predbožičnem času, woo-hoo J.

Najprej je bilo treba do Budimpešte sploh priti - malo poguglam za javnim prevozom in glej ga zlomka – iz Ljubljane do Budimpešte je možno priti že za 20 eur, in to z odhodom avtobusa v petek popoldne! Kaj 'češ lepšega J. En dan prej se ustavim na ljubljanski avtobusni postaji, da bi kupila vozovnico. Prijazna Daliborka na okencu mi pove, da je to avtobus romunskega avtoprevoznika, ki iz Budimpešte nadaljuje pot v Bukarešto, in da zna zelo zamujati; da pa se je celo že zgodilo, da ga sploh ni bilo. Najprej sem jo z belim pogledala, ampak ker itak nisem imela rezervnega načrta, sem vozovnico vseeno kupila. Priznam, razmišljanje o situaciji mi je tisto noč ukradlo nekaj minut spanca – avtobus, poln Romunov, ki delajo kot gastarbajterji bogvekje in se za vikend vračajo domov k svojim ženam in šestnajstim otrokom. Zraven pa jaz, nesrečna blondinka, ki jih bo morala prenašati šest ur in pol, kolikor traja pot… brrrr….



V petek se s cmokom v želodcu odpravim na avtobusno postajo in že po poti razmišljam, kaj vse bom počela, med tem ko bom čakala ultra zamujajoč avtobus dvomljivega slovesa. Ko pridem na postajališče, mi skoraj oči padejo iz jamic – avtobus je že tam, čeprav sem po svoji stari navadi prispela petnajst minut prej! Nikjer ni bilo videti nobenega Romuna, samo dva šoferja v kravatah… Nejeverno vprašam »To Budapest?« in oba prikimata… pokažem vozovnico, prepišeta neke podatke, v polomljeni angleščini me vprašata še za ime in to je to… naložita mojo prtljago, ter prtljago mlajšega para, za katerega sem kasneje izvedela, da sta Brazilca, prav tako namenjena v Budimpešto… Usta mi vedno bolj lezejo v nasmešek, cmok v želodcu je izginil, jaz pa si počasi poiščem svoj sedež na avtobusu… oziroma svojih nekaj sedežev, saj smo jaz, brazilski par in še ena mlajša punca edini potniki… in tista dva šoferja? Nikakršna Romuna, kakor tudi ni bil romunski avtoprevoznik… čisto prava Madžara sta bila, in ker sem sedela čisto blizu njiju, sem se tistih šest ur vožnje pošteno zabavala -  ste že kdaj poslušali pogovor v jeziku, ki ga dejansko popolnoma nič ne razumete? J Je kar hecno, moram reči… J Uspela sem izluščiti dve besedi, ki sta se najpogosteje ponavljali - predvidevam da sta to osebni imeni obeh šoferjev…

V Budimpešto smo se peljali čez Zagreb. Med kratkim postankom lenobno gledam skozi okno in kar naenkrat opazim, da Brazilca vlečeta svoje kovčke iz prtljažnega prostora… Čakaj – pa saj sta rekla, da gresta v Budimpešto? Hmmm… ali smo se narobe razumeli, ali pa sta reveža za 350 km zgrešila svoj cilj…. Kakorkoli, naj jima bo sreča mila, jaz sem se naslonila nazaj in pustila, da Laszlo in Szoltan Krisztino varno pripeljeta do Budimpešte… J


ESZTERHAZY TORTA

Eszterhazy torta je dobila ime po princu Paulu III Antonu Eszterhazy de Galantha, članu Eszterhazy dinastije. Očitno je bilo nujno potrebno, da je priprava torte tako zakomplicirana kot njegovo ime J

BISKVIT:
8 beljakov
200 g blanširanih mandljev
170 g sladkorja

Mandlje pražiš v teflonski ponvi približno pet minut, da dobijo lepo zlatorjavo barvo. Ko se ohladijo, jih zmelješ v blenderju.
Zdaj sledi nekaj telovadbe – iz peki papirja izrežeš 7 kvadratov s stranico cca. 30 cm in na vsakega narišeš krog s premerom 26 cm. Razporediš jih po mizi (hja, bo kar zanimivo, če ste lastnik bolj majhne mize J). Kroge malo namastiš s koščkom masla. Pečico segreješ na 200°C.
Beljake skupaj s sladkorjem stepeš v čim bolj čvrst sneg (saj veste – mora se videti zareza z nožem). Zelo previdno in počasi primešaš mlete mandlje. Z maso čim bolj enakomerno premažeš prej pripravljeno Picassovo mojstrovino (dobro no, tiste narisane kroge sem mislila J) in pečeš vsakega približno 7 minut (dokler ne dobijo nekoliko zlate barve).


NADEV:
8 rumenjakov
1 vanilin sladkor
150 g sladkorja v prahu
50 g moke
250 ml mleka
250 g masla
Rumenjakom primešaš sladkor in vanilin sladkor in vse skupaj penasto umešaš. Posebej umešaš še maslo. K rumenjakom počasi primešaš moko. Mleko zavreš, odstraniš z ognja in primešaš rumenjakovo zmes. Premešaš s kuhalnico in daš nazaj na ne premočan ogenj. Ves čas mešaš, v nekaj minutah se bo začelo gostiti. Odstaviš z ognja in z mikserjem zmiksaš v gladko zmes. Popolnoma ohladiš in šele nato primešaš maslo.
Sedaj vzameš eno plast prej pripravljenega »biskvita«in ga premažeš s kremo. Nadaljuješ vse do zadnje plasti. Ko končaš, s kremo premažeš torto tudi ob strani. Plasti kreme naj bodo res tanke, sicer je bo prehitro zmanjkalo. No, sicer je pa Eszterhazy torta tudi mišljena, da ima tanke plasti biskvita in tanke plasti kreme J

Če ste lastnik sokoljega očesa, ste verjetno takoj opazili, da tortica na fotki nima sedem plasti, ampak samo pet J. No, očitno si tudi Madžari znajo kakšno stvar poenostaviti – vi se kar držite tradicije in napravite sedem plasti. Pa še številka je lepša, bolj pravljična J

BELA GLAZURA:
1 beljak
200 g mletega sladkorja
1 žlico limoninega soka
Sladkor počasi dodajaš beljaku in mešaš, dokler ne dobiš gladke mase. Dodaš še limonin sok, in po potrebi še sladkorja. Zadevca mora biti »gosto tekoča«, če vam je ta izraz poznan J

MREŽA:
Ja, mreža na vrhu je nujna, drugače niste naredili prave Eszterhazy torte. Kot če bi šli na Triglav in bi se na Kredarici obrnili, ker se prišli že dovolj daleč J
Do popolne sreče vas loči le še 30-40 g temne čokolade in tale postopek:
Čokolado stopiš nad soparo, z njo nadevaš plastično vrečko in ji odrežeš en konček (tako so delale naše mame, če imate kakšen bolj sofisticiran postopek – do not hesitate to use it J. Sedaj bo potrebne nekaj hitrosti – če se bo čokolada začela strjevati, mreža ne bo izgledala lepo, ampak nekako razpacano. Torej: na vrh torte s čokolado v vrečki narišeš čim tanjše koncentrične kroge. Nato z zobotrebcem povlečeš ravno črto iz središča najmanjšega kroga do enega roba torte in nato še do drugega roba torte. Postopek ponavljaš, dokler ne dobiš mreže. Lahko pa vsako drugo črto z zobotrebcem povlečeš v obratni smeri, torej od strani torte proti sredini. Dobiš takšen lep vzorec:


Ob strani okrasiš z mletimi mandlji in pustiš čez noč v hladilniku.

Eszterhazy torto sem si naročila v eni slaščičarni blizu stavbe madžarskega parlamenta. Družinska slaščičarna, oče je stregel, hčerka je kuhala kavo, sin pa se je motal okoli kuhinje. Čeprav so vsi trije skupaj imeli kakšnih tristo kilogramov, so bili prav simpatični J



Da bi jo pekla sama? Neeeeh, me ni dovolj prepričala… Dobra, ampak jaz prisegam na kombinacijo čokolade, oreščkov in dobro skrite tehtnice J

Pa dober tek J



Več...

sobota, 1. februar 2014

EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN SEMENI


ABU SIMBEL, EGIPT

Iz Asuana smo potovali kakšnih 300 km proti jugu. Nina je rekla, da je odhod ob treh zjutraj »inšalah«. Dvignem eno obrv – kaj je to inšalah?! Pa nam je Nina mirno razložila, da v muslimanskem svetu na koncu vsakega dogovora radi pristavijo besedo Insha'Allah – če bo Alah tako hotel (najbolj razumljiv je verjetno prevod v  jezik naših južnih sosedov – Ako Bog da). Torej – odhod ob treh zjutraj, če bo takšna Alahova volja.


Zanimivo, danes ko to pišem, gledam na to besedo popolnoma drugače, kot sem takrat. Res se vse stvari v življenju zgodijo natanko tako kot hoče – hja, pač nekdo »tam zgoraj«… naj bo to Alah, Buda, Zeus, vesolje, gospa Usoda ali pa Peter Pan… so stvari, ki so enostavno namenjene, da se ti zgodijo… ali ne zgodijo…

Nič, pustimo to ob strani, filozofija nas ne bo pripeljala do Abu Simbela J


Ker je obstajala možnost, da Alah res vstaja ob treh zjutraj, smo seveda tudi mi bili točni. Ampak smo hitro ugotovili, da tale naš Mister A. rad poležava in da se mu prav nič ne mudi, da bi nas spravil na pot. Zato smo zdolgočaseno opazovali Egipčane, kako v svojih galabejah postopajo okoli kombijev, kislo smo se nasmihali eden drugemu, v svoja vozila nismo smeli, prav zelo oddaljiti od njih pa tudi ne… Iz minaretov so že klicali k molitvi in čez kakšni dve uri smo tudi mi menjali vero in začeli prositi Alaha, naj se končno kaj premakne…
In se je premaknilo… okrog pol sedmih zjutraj (ja, tri ure in pol smo čakali!) so naše molitve bile uslišane in končno smo se začeli pomikati proti cilju.


Potovali smo v približno takšnem vrstnem redu: avtobus, policijsko vozilo, kombi s turisti, vojaško vozilo, osebni avtomobil, policijsko vozilo, spet avtobus s turisti, pa vojaško vozilo in tako naprej… potovali smo torej v konvojih - potepanje solo, kar tako malo naokoli, niti ni dovoljeno, Egipt je namreč policijska država in temu primerna so tudi nekatera pravila.

Čakalo nas je 300 km asfaltirane ceste čez Saharo, madonca, res je bil povsod, kamor seže oko, sam rumen pesek…

Pa smo prispeli… vredno čakanja, vredno menjave vere, vredno drvenja čez Saharo, požiranja saharskega peska in švicanja v kombijih brez klime…


Abu Simbel leži v srcu nubijskega teritorija, tik ob Naserjevem jezeru, na meji s Sudanom. Večji tempelj, ki ga poznamo z razglednic, je posvečen Ramzesu II. Na njegovi desni stoji še en manjši tempelj, posvečen egipčanski lepotici in ženi kralja Akhenatena, Nefretete. 


Tempelj se je nekoč imenoval Ybsambul in ga je na pol zasutega s peskom leta 1813 odkril Švicar J.L. Burckhardt.


Kot se za vsak pomembnejši zgodovinski spomenik spodobi, je tudi temu grozilo, da bo za večno izgubljen. Kot posledica gradnje jezu v Asuanu je namreč začelo nastajati Naserjevo jezero. Da si bomo lažje predstavljali, o kakšnih razsežnostih govorimo: jezero je dolgo 500 km (od tega jih je kar 200 v sosednjem Sudanu), široko 12 km, globoko 140 m in je edino jezero na svetu, po katerem plujejo križarke. Ko je začelo nastajati, so iz območja morali izseliti 100.000 Nubijcev, in še dobro da imamo UNESCO, da so se angažirali tudi za preselitev zgodovinskih spomenikov, saj bi jih sicer v celoti zalila voda. 

Tukaj pod vodo bi danes bil tempelj,
če ga ne bi prestavili

S pomočjo sodobne tehnologije in 80 milijonov dolarjev so do leta 1968 oba templja v celoti »izrezali« iz prvotne skale in ju prestavili nekaj sto metrov višje ob umetno narejena kamnita griča.

(Zadnje tri fotke sem si dovolila sneti z interneta)

Tako si lahko danes ogledamo oba templja v vsej njuni veličini...




Meni se je zdel Abu Simbel bistveno bolj impozanten od piramid, ampak- kot pravijo: beauty is in the eye of the beholder…



EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN SEMENI

V egipčanski kuhinji je kruh praktično del vsakega obroka. V revnejših predelih vam bodo mogoče postregli zgolj s kruhom in fižolom, za kaj imenitnejšega pa boste morali počakati do doma.



POTREBUJEŠ:
50 g masla
1 čebulo
½ rdeče paprike
2 stroka česna
200 g bele krušne moke
2 čajno žličko suhega kvasa
1 čajno žličko soli
2 žlici grobo nasekljanih indijskih oreščkov
2 žlici sončničnih semen
1 čajno žličko fino sesekljanih zelišč (npr. peteršilj, bazilika,…)
1 čajno žličko sladkorja
250 ml vode
1 jajce
Ščepec kajenskega popra


PRIPRAVIŠ:   
Papriko in čebulo drobno sesekljaš. V ponvi razpustiš maslo in na njem na hitrco prepražiš čebulo in papriko (kakšni dve minuti bo dovolj). Stisneš česen, ga dodaš v ponev in pražiš še kakšni dve minuti. Odstraniš z ognja in ko se ohladi, primešaš še vse ostale sestavine. Če se ti zdi mešanica nekoliko presuha, dodaš še malo vode. 
Pekač za peko kolačev namastiš, jaz ga tudi obložim s peki papirjem. Vanj streseš mešanico, jo poravnaš z žlico in pustiš na toplem počivati 1,5 ure (pozimi daš kar na radiator, lahko pa počiva tudi nad soparo – pač znajdite se J).

Pečico ogreješ na 180-200°C in kruh pečeš 30-40 minut.



Pa dober tek J



Več...
Prejšnja objava Domov
 
GRIŽLJAJI SVETA Copyright © 2010 | Designed by: Compartidisimo