Prikaz objav z oznako Egipt. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Egipt. Pokaži vse objave

sobota, 1. februar 2014

EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN SEMENI


ABU SIMBEL, EGIPT

Iz Asuana smo potovali kakšnih 300 km proti jugu. Nina je rekla, da je odhod ob treh zjutraj »inšalah«. Dvignem eno obrv – kaj je to inšalah?! Pa nam je Nina mirno razložila, da v muslimanskem svetu na koncu vsakega dogovora radi pristavijo besedo Insha'Allah – če bo Alah tako hotel (najbolj razumljiv je verjetno prevod v  jezik naših južnih sosedov – Ako Bog da). Torej – odhod ob treh zjutraj, če bo takšna Alahova volja.


Zanimivo, danes ko to pišem, gledam na to besedo popolnoma drugače, kot sem takrat. Res se vse stvari v življenju zgodijo natanko tako kot hoče – hja, pač nekdo »tam zgoraj«… naj bo to Alah, Buda, Zeus, vesolje, gospa Usoda ali pa Peter Pan… so stvari, ki so enostavno namenjene, da se ti zgodijo… ali ne zgodijo…

Nič, pustimo to ob strani, filozofija nas ne bo pripeljala do Abu Simbela J


Ker je obstajala možnost, da Alah res vstaja ob treh zjutraj, smo seveda tudi mi bili točni. Ampak smo hitro ugotovili, da tale naš Mister A. rad poležava in da se mu prav nič ne mudi, da bi nas spravil na pot. Zato smo zdolgočaseno opazovali Egipčane, kako v svojih galabejah postopajo okoli kombijev, kislo smo se nasmihali eden drugemu, v svoja vozila nismo smeli, prav zelo oddaljiti od njih pa tudi ne… Iz minaretov so že klicali k molitvi in čez kakšni dve uri smo tudi mi menjali vero in začeli prositi Alaha, naj se končno kaj premakne…
In se je premaknilo… okrog pol sedmih zjutraj (ja, tri ure in pol smo čakali!) so naše molitve bile uslišane in končno smo se začeli pomikati proti cilju.


Potovali smo v približno takšnem vrstnem redu: avtobus, policijsko vozilo, kombi s turisti, vojaško vozilo, osebni avtomobil, policijsko vozilo, spet avtobus s turisti, pa vojaško vozilo in tako naprej… potovali smo torej v konvojih - potepanje solo, kar tako malo naokoli, niti ni dovoljeno, Egipt je namreč policijska država in temu primerna so tudi nekatera pravila.

Čakalo nas je 300 km asfaltirane ceste čez Saharo, madonca, res je bil povsod, kamor seže oko, sam rumen pesek…

Pa smo prispeli… vredno čakanja, vredno menjave vere, vredno drvenja čez Saharo, požiranja saharskega peska in švicanja v kombijih brez klime…


Abu Simbel leži v srcu nubijskega teritorija, tik ob Naserjevem jezeru, na meji s Sudanom. Večji tempelj, ki ga poznamo z razglednic, je posvečen Ramzesu II. Na njegovi desni stoji še en manjši tempelj, posvečen egipčanski lepotici in ženi kralja Akhenatena, Nefretete. 


Tempelj se je nekoč imenoval Ybsambul in ga je na pol zasutega s peskom leta 1813 odkril Švicar J.L. Burckhardt.


Kot se za vsak pomembnejši zgodovinski spomenik spodobi, je tudi temu grozilo, da bo za večno izgubljen. Kot posledica gradnje jezu v Asuanu je namreč začelo nastajati Naserjevo jezero. Da si bomo lažje predstavljali, o kakšnih razsežnostih govorimo: jezero je dolgo 500 km (od tega jih je kar 200 v sosednjem Sudanu), široko 12 km, globoko 140 m in je edino jezero na svetu, po katerem plujejo križarke. Ko je začelo nastajati, so iz območja morali izseliti 100.000 Nubijcev, in še dobro da imamo UNESCO, da so se angažirali tudi za preselitev zgodovinskih spomenikov, saj bi jih sicer v celoti zalila voda. 

Tukaj pod vodo bi danes bil tempelj,
če ga ne bi prestavili

S pomočjo sodobne tehnologije in 80 milijonov dolarjev so do leta 1968 oba templja v celoti »izrezali« iz prvotne skale in ju prestavili nekaj sto metrov višje ob umetno narejena kamnita griča.

(Zadnje tri fotke sem si dovolila sneti z interneta)

Tako si lahko danes ogledamo oba templja v vsej njuni veličini...




Meni se je zdel Abu Simbel bistveno bolj impozanten od piramid, ampak- kot pravijo: beauty is in the eye of the beholder…



EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN SEMENI

V egipčanski kuhinji je kruh praktično del vsakega obroka. V revnejših predelih vam bodo mogoče postregli zgolj s kruhom in fižolom, za kaj imenitnejšega pa boste morali počakati do doma.



POTREBUJEŠ:
50 g masla
1 čebulo
½ rdeče paprike
2 stroka česna
200 g bele krušne moke
2 čajno žličko suhega kvasa
1 čajno žličko soli
2 žlici grobo nasekljanih indijskih oreščkov
2 žlici sončničnih semen
1 čajno žličko fino sesekljanih zelišč (npr. peteršilj, bazilika,…)
1 čajno žličko sladkorja
250 ml vode
1 jajce
Ščepec kajenskega popra


PRIPRAVIŠ:   
Papriko in čebulo drobno sesekljaš. V ponvi razpustiš maslo in na njem na hitrco prepražiš čebulo in papriko (kakšni dve minuti bo dovolj). Stisneš česen, ga dodaš v ponev in pražiš še kakšni dve minuti. Odstraniš z ognja in ko se ohladi, primešaš še vse ostale sestavine. Če se ti zdi mešanica nekoliko presuha, dodaš še malo vode. 
Pekač za peko kolačev namastiš, jaz ga tudi obložim s peki papirjem. Vanj streseš mešanico, jo poravnaš z žlico in pustiš na toplem počivati 1,5 ure (pozimi daš kar na radiator, lahko pa počiva tudi nad soparo – pač znajdite se J).

Pečico ogreješ na 180-200°C in kruh pečeš 30-40 minut.



Pa dober tek J



Več...

sreda, 4. december 2013

KUSKUS Z ZELENJAVO, ROZINAMI IN LEŠNIKI


ASUAN, EGIPT (2.del)


V prvem delu zgodbe o Asuanu sem ostala nekje na kameli, če se ne motim. Na tisti kameli, ki me je peljala k Nubijcem…



Moram reči, da pot s kamelo ni ravno varčevanje s časom, ker po mojem peš prideš prej J. Je pa res, da precej prihraniš na energiji, saj ti ni treba (skoraj) nič migat, kar zna biti na tistih »skromnih« 40 stopinjah tudi pošteno olajšanje.
Nubijci imajo luštne majhne hiške, postavljene kar sredi peska - tal pravzaprav ni (hodiš kar po pesku), samo nekaj zidov ter tu in tam kakšna slamnata streha.





Postregli so nam s tradicionalnim hibiskusovim čajem, ki ga imenujejo karkade (naglas je na e-ju) in ga sladkajo tako, da bi lahko žlica pokonci stala J



Gospa nam je ponudila poslikavo rok in ni mi bilo treba dvakrat reči, da sem si eno omislila tudi sama. Pa ni panike, po dveh tednih se spere J.



Po obisku Nubijske vasi smo se odpravili v luštno gostilnico na obali Nila... 



…za predjed smo si privoščili pravega Nilskega krokodila…



…hecam se, samo fotka je s krokodilom… 
Čeprav, če malo pomislim, je bil tisti »chicken« res nekam hecnega okusa… J

Naslednji dan (in naš zadnji, preden smo zapustili Asuan), sva se sprehodila še po lokalni tržnici. Barantanja se po nekaj dneh v Egiptu že navadiš, domačini v Asuanu pa – kot že rečeno – so bistveno manj vsiljivi kot v Kairu. In tako lahko med sprehodom po tržnici celo uživaš, kar mi na Khan el Khaliliju v Kairu žal ni uspelo. Že v Nubijski vasi sem se navdušila nad njihovim tkanjem preprog in šalov…



…in tako me je očitno ta energija pripeljala tudi do trgovinice na tržnici, ki je prodajala takšne šale. Prodajalec je bil kakopak Nubijec, nekje najinih let, ki se je vsak dan s čolničkom pripeljal z drugega brega Nila, da si je prislužil nekaj denarja s prodajo preprog in šalov. 

Malo smo barantali, a se mi z nakupom ni prav nič mudilo, saj je precej navil začetno ceno. Kmalu naju je povabil v privat prostore na čaj, kjer se je začel nekoliko bolj sproščen pogovor, ki je daaaaaaleč presegel pogovor prodajalec-kupec. Če ne bi bili v muslimanski deželi, bi ob takšni debati padlo kar nekaj pivičk. Nubijec (žal sem pozabila njegovo ime), mi je bil zanimiv že zaradi svojih modernih dioptrijskih očal z Armanijevimi okvirji. Pač ponaredek, si mislim, a tipček (bil je simpatičen, ni kaj) začne razlagati, da je poročen z Italijanko, ki se je pred leti kot turistka potepala po Asuanu. Kljub temu, da sta poročena, živi ona še vedno v Italiji, on pa v Egiptu. Imata tudi hčerkico, ki živi z njo v Italiji, vsi trije pa se vidijo približno dvakrat na leto. Bili naj bi v fazi urejanja papirjev zanj, da bi se lahko odselil v Italijo, oče njegove žene pa naj bi mu uredil službo v nekem večjem avtomobilskem podjetju.  



Čeprav sodim med nepoboljšljive romantike, me je precej mučilo dejstvo, da je Nubijec večino časa pravzaprav govoril o tem, kakšno plačo bo imel v Italiji in naju spraševal, ali je to veliko ali malo ter kakšni so v Italiji življenjski stroški. O svoji ženi in hčerki pa je povedal precej manj.  Ne vem, ali gre pri tem za muslimanski moški način razmišljanja, ali pa mu je Italijanka predstavljala zgolj get-away ticket iz revnega Egipta. Žal se bolj nagibam k slednjemu. Kakorkoli, spila sva čaj, kupila sem tri šale, ki so kljub barantanju bili še vedno predragi, a ker sem nekako dvomila o njegovi zgodbi o 2500 evrih plače, ki jo bo prejemal v Italiji, sem plačala in šla svojo pot. Prav rada bi vedela, kako je s to zgodbo dandanes…

Ni kaj, vsak je svoje sreče kovač, jaz pa sem svoj majhen košček sreče tisti dan našla v lokalni trgovinici z začimbami J. In kaj vse sem kupila, uf J



Egipčanski žafran, egipčanski kari, tri vrste popra, peklenske mini čilije, karkade, suhe datlje in še en kup začimb, katerih imen se sploh več ne spomnim…



Če vam uspe najti pravo kombinacijo začimb, si lahko pričarate nekaj takšnega:

KUSKUS Z ZELENJAVO, ROZINAMI IN LEŠNIKI


POTREBUJEŠ:
150 g kuskusa
1 melancan
1 zeleno papriko
1 manjšo čebulo
Nekaj lešnikov
Malo rozin
Olivno olje
Sol in ostale začimbe po okusu


PRIPRAVIŠ:
V manjšem loncu ali kozici zavreš vodo, soliš in dodaš kuskus. Za 150 g kuskusa potrebuješ približno 1,5 dl vode. Med stalnim mešanjem pustiš vreti nekaj minut, nato odstaviš z ognja in pustiš v pokriti posodi še pet minut, da zrna nabreknejo.

Papriko opereš, odstraniš semena in narežeš na tanjše trakce. Melancan prav tako opereš, po dolgem prepoloviš in narežeš na tanjše rezine. Čebulo olupiš, prepoloviš in narežeš na tanjše kolobarje. V ponvi segreješ malo olivnega olja, dodaš papriko in melancane, priliješ malo vode (ne preveč) in še malo podušiš. Na koncu dodaš še rozine in lešnike. Vse skupaj dodaš kuskusu, premešaš, in to bi bilo to, če ne bi ostala še skrivnost »ostalih začimb«. Nimam pojma, katere vse začimbe so v kuskusu na sliki, po barvi in okusu bi rekla, da je kak egipčanski žafran, verjetno tudi malo njihovega karija, morda posušen peteršilj in malo popra. Pikantno ni bilo, tako da čiliji odpadejo. Malo eksperimentirajte, vsak po svojih željah in navdihu. Mislim da je kuskus z zelenjavo, lešniki in rozinami zanimiva, malo drugačna priprava kuskusa, ki je lahko odlična priloga ali samostojna jed.

Pa dober tek J


Več...

četrtek, 19. september 2013

HUMMUS


ASUAN, EGIPT (1.del)


Po treh dneh smo zapustili kaotični Kairo in se z nočnim vlakom odpravili v Asuan. Tam nas je pričakal sonček, nebo brez oblačka, čistejši zrak, bistveno manj ljudi in turistov ter prijaznejši in manj vsiljivi domačini. S tem nočnim vlakom je povezana ena zanimiva anekdota, ki je marsikomu povzročila nekaj sivih las, ampak – konec dober, vse dobro.

Takole je bilo – nič hudega sluteči smo se vkrcali na vlak, se kolikor toliko udobno namestili na »ležiščih« in se prepustili nočni vožnji razmajanega in škripajočega vlaka. Kot rečeno, Asuan je naslednje jutro pozitivno presenetil, prepustili smo se ritmu mesta in nikomur ni padlo na pamet, da bi se kaj preveč javljal domačim v rodno Slovenijo. In ko smo čez kakšen dan vklopili telefone, je bilo vse skupaj še bolj kaotično kot Kairo dva dni prej – v Sloveniji so namreč poročali, da je nočni vlak iz Kaira v Asuan iztiril, bilo naj bi menda deset mrtvih, mi pa vsi nedosegljivi na telefon. Verjamem, da je doma nastala panika, ampak – hvalabogu za nas – je iztiril vlak, ki je odpeljal iz Kaira kakšnih 10 minut za nami, tako da je gospa s koso zamahnila le 10 minut stran od nas. Na tem mestu sožalje tistim, ki so izgubili ljubljeno osebo na tem vlaku in še enkrat iskreno opravičilo domačim – res nismo vedeli, kaj se dogaja!

Nisem čisto ziher, če je na mestu, da povem vzrok iztirjenja tistega nesrečnega vlaka, ampak ker je moj stil pisanja pač takšen kot je, in ker sva si s črnim humorjem precej domača, bom vseeno napisala – vlak je iztiril, ker je na tirih stala krava. Tako je, vsaj smeškota sem se vzdržala. Ali pa tudi ne J.

V Asuanu se (vsaj po mojem) prvič začuti pridih mame Afrike. Živahno življenje ob Nilu in vroč puščavski pesek na obeh bregovih sta tukaj kot eno... 



Najprej smo si privoščili umirjeno vožnjo s tradicionalno egipčansko feluko – lesena barkača z jadri, res umirjeno, luštno in pristno. Seveda spretni egipčanski trgovci nikoli ne počivajo in tako smo tudi na feluki lahko kupovali različen nakit iz kameljih kosti. Tudi ostale feluke enostavno začnejo pluti ob tvoji feluki in Egipčani ponujajo svoje blago kar »iz krova na krov«. Seveda je moja škatlica z nakitom od takrat dalje bistveno bolj polna, nisem si mogla pomagati J. S feluko smo kruzali sem in tja po Nilu, bolj kot ne v odvisnosti od vetra in spretnosti krmarja. Opazovali smo ljudi, ki jim Nil še danes daje edini vir preživetja…


…se peljali mimo hotela Old Cataract, v katerem naj bi živela Agatha Christie, ko je napisala knjigo Smrt na Nilu…

Btw… ste vedeli, da je bil mož Agathe Christie slavni britanski arheolog, ki je precej izkopaval prav v Egiptu?

Ogledali smo si botanični vrt na majhnem otočku sredi Nila, ki ga je ustanovil britanski vojak Lord Kitchener, po katerem ima botanični vrt tudi ime...


Iz botaničnega vrta smo se odpravili na drugo stran Nila, kjer smo »odkamelali« v bližnjo Nubijsko vasico... 

Nubijci so bili zame pravo doživetje! Uživala kot že dolgo ne! 


Ampak o Nubijcih več v kakšni od naslednjih objav, Asuan je res pustil močan vtis name. 

Zdaj pa k hrani - hummus je zanimiv že zaradi fonetične povezave z eno drugo slovensko besedo, ne? J Pa brez skrbi, nimata nič skupnega... Hummus je ene vrste pomaka oziroma namaz iz čičerike in jo poznajo povsod na Bližnjem vzhodu... 
    
HUMMUS


POTREBUJEŠ: 
100 g čičerike (prosim, ne tiste iz konzerve!)
2 srednje velika stroka česna
Sok ½ limone
2 žlici vode, v kateri se je kuhala čičerika
2 žlici olivnega olja
1 žlica tahinija (recept za tahini najdeš na koncu te objave)
Sol
Po želji malo belega popra

PRIPRAVIŠ:
Čičeriko čez noč namočiš, nato pa jo 45 minut kuhaš v rahlo osoljeni vodi. Ko je kuhana, jo odcediš, daš v blender, dodaš še vse ostale sestavine ter zmiksaš v gladko zmes.

Hummus lahko uporabiš na različne načine, jaz sem si privoščila takšno zdravo večerjo:


Pa dober tek J 



Več...

torek, 27. avgust 2013

BABAGANUŠ


KAIRO, EGIPT


Glede na dogajanje v Egiptu se zadnje čase večkrat spomnim svojega potovanja po tej severnoafriški državi. Že takrat ni bilo nekega pravega občutka varnosti, pa sem se tam potepala leta 2009. Ampak mi je uspelo videti trg Tahrir, preden ga je cel svet poznal po demonstracijah, razdejanjih in nasilju, in uspelo mi je videti Arheološki muzej v Kairu, preden so ga oskrunili in oropali. No, največji zaklad, Tutankamonova maska, je menda ostala nedotaknjena.


Tistega leta je pravzaprav bilo v načrtu potovanje v Maroko. Pa je šlo nekaj narobe, ali se nismo uskladili z dopusti, ali pa termin potovanja ni bil ustrezen, kaj pa vem kaj je bilo. Sploh ni pomembno, Egipt je tako ali tako eden od »must see – jev« vsakega popotnika J. Pa da ne bo pomote – s tem ne mislim Hurgade, Sharm el Sheikha ali podobnih umetno nastalih turističnih destinacij. Egipt je vreden ogleda predvsem zaradi svoje preteklosti in ne toliko zaradi svoje sedanjosti. Tisti, ki so po Egiptu že potovali, vedo kaj mislim.

Našo pot po Egiptu smo začeli v Kairu. Mesto je bilo zame pravi kulturni šok. Umazanija, gneča, mentaliteta in še muslimanski svet za popotnico-začetnico niso prav enostavne zadeve...


Ostanki stare egipčanske civilizacije ležijo več ali manj vzdolž Nila - lahko bi rekli, da je bil Nil glavna arterija starega Egipta. Vsi smo že slišali za slavne piramide v Gizi pri Kairu, ampak to niso prve piramide, ki so jih stari Egipčani zgradili. Prva znana staroegipčanska piramida je t.i. Djoserjeva piramida (zgraditi jo je dal faraon Djoser) in stoji na območju današnje Sakkare. Gre za stopničasto piramido in je zgrajena v šestih nadstropjih…


In ko opazuješ delavce, kako obnavljajo piramide zgolj z lesenimi vedri in nekaj škripci, se vprašaš ali je res ista civilizacija uspela postaviti te piramide… :/

Najbolj znane piramide, ki stojijo v Gizi pri Kairu, pa so: Keopsova (ta je največja, s tisto »kapico« na špicu in je edini preostanek sedmih čudes antičnega sveta), Kefrenova in Mikerinova piramida.



V sami strukturi piramid se skriva ogromno zanimivih gradbenih, astronomskih in matematičnih zakonitosti, ampak to ni blog, ki bi govoril o tem J. Če koga zanima tematika, priporočam (za začetek, večje poznavalce piramid bo pustila ravnodušne) knjigo Napoleonove piramide.

V njihovi neposredni bližini stoji (no, pravzaprav leži J) varuhinja teh piramid, gospa Sfinga.



Vsi ljubitelji stripov, ki s(m)o brali Asteriksa, vemo, da je Sfinga brez nosu zato, ker je Obeliks zlezel na njo J. In ker je bil pretežek, ji je odlomil nos J.


Kar me je v Kairu poleg piramid še impresioniralo, je mošeja Mohameda Alija (ne, ne tistega boksarja J). Za ogled notranjosti se je seveda bilo treba sezuti in si pokriti lase, ni kaj – spoštovanje rodi spoštovanje. Pustimo ob strani dejstvo, da so me še pred vhodom s svojimi telefoni fotografirale domačinke – očitno je nezakrita blondinka v muslimanskem svetu še vedno tako vsakdanja kot Marsovec J.


Roko na srce, v Egiptu ob hrani nisem ravno najbolj uživala. Pa ne zaradi kašnih čudnih kombinacij, nenavadnih začimb ali nevsakdanjih načinov priprave. Kar me je motilo, je bila higiena. To jim je tako domače kot kvantna fizika. Ko vidiš, da se prostor mesnice hladi tako, da ima odprta vhodna vrata, da je na mesu črno muh, da po ulici šetajo koze in po kupih smeti iščejo hrano v vrečkah z odpadki, v restavraciji za vogalom pa ima kelner črno za nohti, pač res ne moreš jesti brez cmoka v želodcu. Ko smo zapustili Kairo, je bilo glede higiene bolje, ampak Kairo pa – kot rečeno, kulturni šok. In kulinarični, očitno.

Je pa možno ob egipčanski hrani vseeno uživati. Je drugačna, a dobra. Najprej sem se lotila recepta za Babaganuš. Ali originalno Baba Ghanoush. A ni ful dobra beseda? J Kar ne gre mi iz glave… babaganuš, babaganuš, babaganuš…. JJJ Nikoli ne bi rekli, da gre pravzaprav za namaz iz melancanov, je tako?

BABAGANUŠ

POTREBUJEŠ:
1 melancan (sorry, meni beseda jajčevec nekako ne gre z jezika, pa izpod prstov očitno tudi ne J)
2 jedilni žlici tahinija
3 stroke česna
½ jedilne žlice olivnega olja
Sok polovice limone
Olivno olje
Sol
Poper
1 jedilna žlica sesekljanega svežega peteršilja
  
PRIPRAVIŠ:
Melancan po dolgem prerežeš in na obeh polovicah v sredico nekajkrat zarežeš z nožem. Sredico in zunanjo stran melancana malo premažeš z olivnim oljem in daš za pol ure v pečico, segreto na 200°C. Vzameš iz pečice in pustiš, da se ohladi, nato pa z žlico odstraniš sredico od olupa. Daš v posodo, dodaš vse ostale sestavine, razen sesekljanega peteršilja, in zmiksaš s paličnim mešalnikom. Na koncu dodaš še sesekljan peteršilj in premešaš z žlico.


Predvidevam, da se vas kar nekaj zdaj sprašuje kaj za vraga je to tahini J. Gre za pasto iz sezama, ki jo je možno dobiti tudi pri nas, če pa imamo doma kaj sezamovih semen, jo lahko pripravimo kar sami. Tako da prilagam še recept za tahini J (pazi to – recept V receptu – how cool is that?! J).

TAHINI

POTREBUJEŠ:
100 g sezamovih semen
3-4 žlice rastlinskega olja
Ščepec soli

PRIPRAVIŠ:
Pečico segreješ na 180°C. V pekač položiš peki papir in nanj nasuješ sezamova semena. V pečici naj se »pražijo« kakšnih 5 – 10 min, vendar ne smejo preveč potemneti. Vmes jih nekajkrat premešaš s kuhalnico.


Vzameš iz pečice in pustiš da se ohladijo. Nato dodaš olje in vse skupaj zmiksaš (v blenderju ali s paličnim mešalnikom) v gosto zmes. Previdno pri količini olja, pri zgoraj navedenih količinah je četrta žlica že tako-tako; morda jo dodaš, morda ne J. Večina receptov govori o olivnem olju, jaz dodam tudi kakšno žlico sezamovega olja. Po želji, a previdno s sezamovim oljem, ker ima močno aromo – da ne bo na koncu imelo vse skupaj okusa samo po sezamu J.


Pa dober tek J



Več...
Prejšnja objava Domov
 
GRIŽLJAJI SVETA Copyright © 2010 | Designed by: Compartidisimo