BABAGANUŠ

KAIRO, EGIPT

Glede na dogajanje v Egiptu se zadnje čase večkrat spomnim svojega potovanja po tej severnoafriški državi. Že takrat ni bilo nekega pravega občutka varnosti, pa sem se tam potepala leta 2009. Ampak mi je uspelo videti trg Tahrir, preden ga je cel svet poznal po demonstracijah, razdejanjih in nasilju, in uspelo mi je videti Arheološki muzej v Kairu, preden so ga oskrunili in oropali. No, največji zaklad, Tutankamonova maska, je menda ostala nedotaknjena.

Tistega leta je pravzaprav bilo v načrtu potovanje v Maroko. Pa je šlo nekaj narobe, ali se nismo uskladili z dopusti, ali pa termin potovanja ni bil ustrezen, kaj pa vem kaj je bilo. Sploh ni pomembno, Egipt je tako ali tako eden od »must see – jev« vsakega popotnika J. Pa da ne bo pomote – s tem ne mislim Hurgade, Sharm el Sheikha ali podobnih umetno nastalih turističnih destinacij. Egipt je vreden ogleda predvsem zaradi svoje preteklosti in ne toliko zaradi svoje sedanjosti. Tisti, ki so po Egiptu že potovali, vedo kaj mislim.

Našo pot po Egiptu smo začeli v Kairu. Mesto je bilo zame pravi kulturni šok. Umazanija, gneča, mentaliteta in še muslimanski svet za popotnico-začetnico niso prav enostavne zadeve...

Ostanki stare egipčanske civilizacije ležijo več ali manj vzdolž Nila - lahko bi rekli, da je bil Nil glavna arterija starega Egipta. Vsi smo že slišali za slavne piramide v Gizi pri Kairu, ampak to niso prve piramide, ki so jih stari Egipčani zgradili. Prva znana staroegipčanska piramida je t.i. Djoserjeva piramida (zgraditi jo je dal faraon Djoser) in stoji na območju današnje Sakkare. Gre za stopničasto piramido in je zgrajena v šestih nadstropjih…

In ko opazuješ delavce, kako obnavljajo piramide zgolj z lesenimi vedri in nekaj škripci, se vprašaš ali je res ista civilizacija uspela postaviti te piramide… :/

Najbolj znane piramide, ki stojijo v Gizi pri Kairu, pa so: Keopsova (ta je največja, s tisto »kapico« na špicu in je edini preostanek sedmih čudes antičnega sveta), Kefrenova in Mikerinova piramida.

V sami strukturi piramid se skriva ogromno zanimivih gradbenih, astronomskih in matematičnih zakonitosti, ampak to ni blog, ki bi govoril o tem J. Če koga zanima tematika, priporočam (za začetek, večje poznavalce piramid bo pustila ravnodušne) knjigo Napoleonove piramide.

V njihovi neposredni bližini stoji (no, pravzaprav leži J) varuhinja teh piramid, gospa Sfinga.

Vsi ljubitelji stripov, ki s(m)o brali Asteriksa, vemo, da je Sfinga brez nosu zato, ker je Obeliks zlezel na njo J. In ker je bil pretežek, ji je odlomil nos J.

Kar me je v Kairu poleg piramid še impresioniralo, je mošeja Mohameda Alija (ne, ne tistega boksarja J). Za ogled notranjosti se je seveda bilo treba sezuti in si pokriti lase, ni kaj – spoštovanje rodi spoštovanje. Pustimo ob strani dejstvo, da so me še pred vhodom s svojimi telefoni fotografirale domačinke – očitno je nezakrita blondinka v muslimanskem svetu še vedno tako vsakdanja kot Marsovec J.

Roko na srce, v Egiptu ob hrani nisem ravno najbolj uživala. Pa ne zaradi kašnih čudnih kombinacij, nenavadnih začimb ali nevsakdanjih načinov priprave. Kar me je motilo, je bila higiena. To jim je tako domače kot kvantna fizika. Ko vidiš, da se prostor mesnice hladi tako, da ima odprta vhodna vrata, da je na mesu črno muh, da po ulici šetajo koze in po kupih smeti iščejo hrano v vrečkah z odpadki, v restavraciji za vogalom pa ima kelner črno za nohti, pač res ne moreš jesti brez cmoka v želodcu. Ko smo zapustili Kairo, je bilo glede higiene bolje, ampak Kairo pa – kot rečeno, kulturni šok. In kulinarični, očitno.

Je pa možno ob egipčanski hrani vseeno uživati. Je drugačna, a dobra. Najprej sem se lotila recepta za Babaganuš. Ali originalno Baba Ghanoush. A ni ful dobra beseda? J Kar ne gre mi iz glave… babaganuš, babaganuš, babaganuš…. JJJ Nikoli ne bi rekli, da gre pravzaprav za namaz iz melancanov, je tako?

BABAGANUŠ

POTREBUJEŠ:

1 melancan (sorry, meni beseda jajčevec nekako ne gre z jezika, pa izpod prstov očitno tudi ne J)

2 jedilni žlici tahinija

3 stroke česna

½ jedilne žlice olivnega olja

Sok polovice limone

Olivno olje

Sol

Poper

1 jedilna žlica sesekljanega svežega peteršilja

  

PRIPRAVIŠ:

Melancan po dolgem prerežeš in na obeh polovicah v sredico nekajkrat zarežeš z nožem. Sredico in zunanjo stran melancana malo premažeš z olivnim oljem in daš za pol ure v pečico, segreto na 200°C. Vzameš iz pečice in pustiš, da se ohladi, nato pa z žlico odstraniš sredico od olupa. Daš v posodo, dodaš vse ostale sestavine, razen sesekljanega peteršilja, in zmiksaš s paličnim mešalnikom. Na koncu dodaš še sesekljan peteršilj in premešaš z žlico.

Predvidevam, da se vas kar nekaj zdaj sprašuje kaj za vraga je to tahini J. Gre za pasto iz sezama, ki jo je možno dobiti tudi pri nas, če pa imamo doma kaj sezamovih semen, jo lahko pripravimo kar sami. Tako da prilagam še recept za tahini J (pazi to – recept V receptu – how cool is that?! J).

TAHINI

POTREBUJEŠ:

100 g sezamovih semen

3-4 žlice rastlinskega olja

Ščepec soli

PRIPRAVIŠ:

Pečico segreješ na 180°C. V pekač položiš peki papir in nanj nasuješ sezamova semena. V pečici naj se »pražijo« kakšnih 5 – 10 min, vendar ne smejo preveč potemneti. Vmes jih nekajkrat premešaš s kuhalnico.

Vzameš iz pečice in pustiš da se ohladijo. Nato dodaš olje in vse skupaj zmiksaš (v blenderju ali s paličnim mešalnikom) v gosto zmes. Previdno pri količini olja, pri zgoraj navedenih količinah je četrta žlica že tako-tako; morda jo dodaš, morda ne J. Večina receptov govori o olivnem olju, jaz dodam tudi kakšno žlico sezamovega olja. Po želji, a previdno s sezamovim oljem, ker ima močno aromo – da ne bo na koncu imelo vse skupaj okusa samo po sezamu J.

Pa dober tek J