SMOOTHIE POPAJ

Kakšni dve leti nazaj sem se navdušila nad smoothiji, kupila ultra drag blender in si začela vsak dan pripravljati svoje smoothije. Naštudirala sem nebroj receptov in kombinacij, potem pa sem ugotovila, da od same zdrave prehrane ne bom srečnejša. Da sreča prihaja od drugod. Pri meni večinoma iz roštilja in iz kakšne čokoladnice J.

Ampak ni kaj, malo zdravja tu in tam ne škodi, pa revček blender tudi nekako osamljeno zgleda v moji kuhinji… tako da sem se odločila, da mu bom pogosteje delala družbo.

Smoothie s kombinacijo špinače in banane mi je bil vedno najljubši. Čeprav preveč surove špinače menda tudi ni dobro konzumirati – zmernost, tako kot pri vseh stvareh v življenju J.

POTREBUJEŠ:

Pest špinače

1 banano

Sok 1 limete ali ½ limone

2 čajni žlički konopljinih proteinov

1 žlica »moje« kombinacije semen

1-2 kozarca vode

PRIPRAVIŠ:

Vse sestavine zmiksaš v blenderju (no, banano le dajte prej olupit J). Količina vode po okusu, odvisno koliko redek / gost smoothie želite. Jaz imam raje bolj tekoče, zato dodam toliko vode, da so ostale sestavine v blenderju skoraj v celoti pod gladino.

In kaj je skrivnostna »moja« kombinacija semen? J Ma ni se mi dalo odpirat sto različnih posodic s semeni, pa sem si v eno namešala v enakem razmerju proso (ja, kar surovo), chia semena, laneno seme in sezamovo seme. In to mešanico potem dodam vsakemu smoothiju.

Tako, to je vsa umetnost. Zgoraj navedene količine zadostujejo za dva ali tri takšne kozarce:

P.S. če vas je popadla kakšna želja, da bi si dali na roko tetovirat sidro, potem ste verjetno uporabili preveč špinače JJJ.

Več...

DAIQUIRI

COJIMAR, KUBA

Cojimar je majhna ribiška vasica nekaj kilometrov vzhodno od Havane. Obiskali smo jo zadnji dan našega potovanja po Kubi...

Španska utrdba, danes v lasti kubanske vojske

Vasica sama po sebi ni nič posebnega, znana je predvsem zato, ker je tam nekaj časa živel pisatelj Ernest Hemingway. V čast njegovemu bivanju v tej vasici so mu Kubanci postavili medeninasti kip, ki naj bi bil narejen iz pretopljenih propelerjev starih bark, ki so jih darovali lokalni ribiči... 

Spomenik Hemingwayu v Cojimarju -
podobnost s Stalinom je zgolj naključna J

Ernest je imel v Cojimarju svoj priljubljen bar, od koder je opazoval morje in življenje tamkajšnjih ribičev... 

In prav življenje ribičev tukaj v Cojimarju ga je tako prevzelo, da je napisal danes svetovno znano delo Starec in morje.

Ne vem, ali je bilo krivo dejstvo, da smo zaključevali naše potovanje po Kubi, ali pa je bilo kaj drugega, ampak ta kraj je bil zame definitivno najbolj depresiven kraj na Kubi. Tudi domačini so se mi zdeli manj nasmejani in veseli kot drugod...

...pa še vreme je bilo slabo, pihalo je in morje je bilo pošteno razburkano...

Me sploh ne čudi, da je slavni Ernest pisal tako otožne zgodbe - kdo pa bi lahko v takem vzdušju napisal komedijo? Ni kaj, še dobro da si je te otožne depresivne dneve popestril s svojim najljubšim koktejlom, daiquirijem J. 

DAIQUIRI

POTREBUJEŠ:

4,5 cl belega ruma

1,3 cl limetinega soka

Čajno žličko sladkorja

Nekaj kock ledu

PRIPRAVIŠ:

Vse sestavine daš v blender in na hitrco zmiksaš. 

Daiquiri se praviloma postreže v pravem koktejl (martini) kozarcu, ampak na Kubi so pomembni rum, salsa in revolucija - vse ostalo je drugotnega pomena J. 

Salud! J

Več...

ESZTERHAZY TORTA

BUDIMPEŠTA, MADŽARSKA

Budimpešta, pravi biser naše vzhodne sosede. Vzhodnoevropska mesta so mi tako ali tako že od nekdaj všeč. In sedaj se je pokazala priložnost – združiti prijetno s koristnim in si privoščiti pet dni madžarske prestolnice. In to v predbožičnem času, woo-hoo J.

Najprej je bilo treba do Budimpešte sploh priti - malo poguglam za javnim prevozom in glej ga zlomka – iz Ljubljane do Budimpešte je možno priti že za 20 eur, in to z odhodom avtobusa v petek popoldne! Kaj 'češ lepšega J. En dan prej se ustavim na ljubljanski avtobusni postaji, da bi kupila vozovnico. Prijazna Daliborka na okencu mi pove, da je to avtobus romunskega avtoprevoznika, ki iz Budimpešte nadaljuje pot v Bukarešto, in da zna zelo zamujati; da pa se je celo že zgodilo, da ga sploh ni bilo. Najprej sem jo z belim pogledala, ampak ker itak nisem imela rezervnega načrta, sem vozovnico vseeno kupila. Priznam, razmišljanje o situaciji mi je tisto noč ukradlo nekaj minut spanca – avtobus, poln Romunov, ki delajo kot gastarbajterji bogvekje in se za vikend vračajo domov k svojim ženam in šestnajstim otrokom. Zraven pa jaz, nesrečna blondinka, ki jih bo morala prenašati šest ur in pol, kolikor traja pot… brrrr….

V petek se s cmokom v želodcu odpravim na avtobusno postajo in že po poti razmišljam, kaj vse bom počela, med tem ko bom čakala ultra zamujajoč avtobus dvomljivega slovesa. Ko pridem na postajališče, mi skoraj oči padejo iz jamic – avtobus je že tam, čeprav sem po svoji stari navadi prispela petnajst minut prej! Nikjer ni bilo videti nobenega Romuna, samo dva šoferja v kravatah… Nejeverno vprašam »To Budapest?« in oba prikimata… pokažem vozovnico, prepišeta neke podatke, v polomljeni angleščini me vprašata še za ime in to je to… naložita mojo prtljago, ter prtljago mlajšega para, za katerega sem kasneje izvedela, da sta Brazilca, prav tako namenjena v Budimpešto… Usta mi vedno bolj lezejo v nasmešek, cmok v želodcu je izginil, jaz pa si počasi poiščem svoj sedež na avtobusu… oziroma svojih nekaj sedežev, saj smo jaz, brazilski par in še ena mlajša punca edini potniki… in tista dva šoferja? Nikakršna Romuna, kakor tudi ni bil romunski avtoprevoznik… čisto prava Madžara sta bila, in ker sem sedela čisto blizu njiju, sem se tistih šest ur vožnje pošteno zabavala -  ste že kdaj poslušali pogovor v jeziku, ki ga dejansko popolnoma nič ne razumete? J Je kar hecno, moram reči… J Uspela sem izluščiti dve besedi, ki sta se najpogosteje ponavljali - predvidevam da sta to osebni imeni obeh šoferjev…

V Budimpešto smo se peljali čez Zagreb. Med kratkim postankom lenobno gledam skozi okno in kar naenkrat opazim, da Brazilca vlečeta svoje kovčke iz prtljažnega prostora… Čakaj – pa saj sta rekla, da gresta v Budimpešto? Hmmm… ali smo se narobe razumeli, ali pa sta reveža za 350 km zgrešila svoj cilj…. Kakorkoli, naj jima bo sreča mila, jaz sem se naslonila nazaj in pustila, da Laszlo in Szoltan Krisztino varno pripeljeta do Budimpešte… J

ESZTERHAZY TORTA

Eszterhazy torta je dobila ime po princu Paulu III Antonu Eszterhazy de Galantha, članu Eszterhazy dinastije. Očitno je bilo nujno potrebno, da je priprava torte tako zakomplicirana kot njegovo ime J

BISKVIT:

8 beljakov

200 g blanširanih mandljev

170 g sladkorja

Mandlje pražiš v teflonski ponvi približno pet minut, da dobijo lepo zlatorjavo barvo. Ko se ohladijo, jih zmelješ v blenderju.

Zdaj sledi nekaj telovadbe – iz peki papirja izrežeš 7 kvadratov s stranico cca. 30 cm in na vsakega narišeš krog s premerom 26 cm. Razporediš jih po mizi (hja, bo kar zanimivo, če ste lastnik bolj majhne mize J). Kroge malo namastiš s koščkom masla. Pečico segreješ na 200°C.

Beljake skupaj s sladkorjem stepeš v čim bolj čvrst sneg (saj veste – mora se videti zareza z nožem). Zelo previdno in počasi primešaš mlete mandlje. Z maso čim bolj enakomerno premažeš prej pripravljeno Picassovo mojstrovino (dobro no, tiste narisane kroge sem mislila J) in pečeš vsakega približno 7 minut (dokler ne dobijo nekoliko zlate barve).

NADEV:

8 rumenjakov

1 vanilin sladkor

150 g sladkorja v prahu

50 g moke

250 ml mleka

250 g masla

Rumenjakom primešaš sladkor in vanilin sladkor in vse skupaj penasto umešaš. Posebej umešaš še maslo. K rumenjakom počasi primešaš moko. Mleko zavreš, odstraniš z ognja in primešaš rumenjakovo zmes. Premešaš s kuhalnico in daš nazaj na ne premočan ogenj. Ves čas mešaš, v nekaj minutah se bo začelo gostiti. Odstaviš z ognja in z mikserjem zmiksaš v gladko zmes. Popolnoma ohladiš in šele nato primešaš maslo.

Sedaj vzameš eno plast prej pripravljenega »biskvita«in ga premažeš s kremo. Nadaljuješ vse do zadnje plasti. Ko končaš, s kremo premažeš torto tudi ob strani. Plasti kreme naj bodo res tanke, sicer je bo prehitro zmanjkalo. No, sicer je pa Eszterhazy torta tudi mišljena, da ima tanke plasti biskvita in tanke plasti kreme J

Če ste lastnik sokoljega očesa, ste verjetno takoj opazili, da tortica na fotki nima sedem plasti, ampak samo pet J. No, očitno si tudi Madžari znajo kakšno stvar poenostaviti – vi se kar držite tradicije in napravite sedem plasti. Pa še številka je lepša, bolj pravljična J

BELA GLAZURA:

1 beljak

200 g mletega sladkorja

1 žlico limoninega soka

Sladkor počasi dodajaš beljaku in mešaš, dokler ne dobiš gladke mase. Dodaš še limonin sok, in po potrebi še sladkorja. Zadevca mora biti »gosto tekoča«, če vam je ta izraz poznan J

MREŽA:

Ja, mreža na vrhu je nujna, drugače niste naredili prave Eszterhazy torte. Kot če bi šli na Triglav in bi se na Kredarici obrnili, ker se prišli že dovolj daleč J

Do popolne sreče vas loči le še 30-40 g temne čokolade in tale postopek:

Čokolado stopiš nad soparo, z njo nadevaš plastično vrečko in ji odrežeš en konček (tako so delale naše mame, če imate kakšen bolj sofisticiran postopek – do not hesitate to use it J. Sedaj bo potrebne nekaj hitrosti – če se bo čokolada začela strjevati, mreža ne bo izgledala lepo, ampak nekako razpacano. Torej: na vrh torte s čokolado v vrečki narišeš čim tanjše koncentrične kroge. Nato z zobotrebcem povlečeš ravno črto iz središča najmanjšega kroga do enega roba torte in nato še do drugega roba torte. Postopek ponavljaš, dokler ne dobiš mreže. Lahko pa vsako drugo črto z zobotrebcem povlečeš v obratni smeri, torej od strani torte proti sredini. Dobiš takšen lep vzorec:

Ob strani okrasiš z mletimi mandlji in pustiš čez noč v hladilniku.

Eszterhazy torto sem si naročila v eni slaščičarni blizu stavbe madžarskega parlamenta. Družinska slaščičarna, oče je stregel, hčerka je kuhala kavo, sin pa se je motal okoli kuhinje. Čeprav so vsi trije skupaj imeli kakšnih tristo kilogramov, so bili prav simpatični J

Da bi jo pekla sama? Neeeeh, me ni dovolj prepričala… Dobra, ampak jaz prisegam na kombinacijo čokolade, oreščkov in dobro skrite tehtnice J

Pa dober tek J

Več...

EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN SEMENI

ABU SIMBEL, EGIPT

Iz Asuana smo potovali kakšnih 300 km proti jugu. Nina je rekla, da je odhod ob treh zjutraj »inšalah«. Dvignem eno obrv – kaj je to inšalah?! Pa nam je Nina mirno razložila, da v muslimanskem svetu na koncu vsakega dogovora radi pristavijo besedo Insha'Allah – če bo Alah tako hotel (najbolj razumljiv je verjetno prevod v  jezik naših južnih sosedov – Ako Bog da). Torej – odhod ob treh zjutraj, če bo takšna Alahova volja.

Zanimivo, danes ko to pišem, gledam na to besedo popolnoma drugače, kot sem takrat. Res se vse stvari v življenju zgodijo natanko tako kot hoče – hja, pač nekdo »tam zgoraj«… naj bo to Alah, Buda, Zeus, vesolje, gospa Usoda ali pa Peter Pan… so stvari, ki so enostavno namenjene, da se ti zgodijo… ali ne zgodijo…

Nič, pustimo to ob strani, filozofija nas ne bo pripeljala do Abu Simbela J

Ker je obstajala možnost, da Alah res vstaja ob treh zjutraj, smo seveda tudi mi bili točni. Ampak smo hitro ugotovili, da tale naš Mister A. rad poležava in da se mu prav nič ne mudi, da bi nas spravil na pot. Zato smo zdolgočaseno opazovali Egipčane, kako v svojih galabejah postopajo okoli kombijev, kislo smo se nasmihali eden drugemu, v svoja vozila nismo smeli, prav zelo oddaljiti od njih pa tudi ne… Iz minaretov so že klicali k molitvi in čez kakšni dve uri smo tudi mi menjali vero in začeli prositi Alaha, naj se končno kaj premakne…

In se je premaknilo… okrog pol sedmih zjutraj (ja, tri ure in pol smo čakali!) so naše molitve bile uslišane in končno smo se začeli pomikati proti cilju.

Potovali smo v približno takšnem vrstnem redu: avtobus, policijsko vozilo, kombi s turisti, vojaško vozilo, osebni avtomobil, policijsko vozilo, spet avtobus s turisti, pa vojaško vozilo in tako naprej… potovali smo torej v konvojih - potepanje solo, kar tako malo naokoli, niti ni dovoljeno, Egipt je namreč policijska država in temu primerna so tudi nekatera pravila.

Čakalo nas je 300 km asfaltirane ceste čez Saharo, madonca, res je bil povsod, kamor seže oko, sam rumen pesek…

Pa smo prispeli… vredno čakanja, vredno menjave vere, vredno drvenja čez Saharo, požiranja saharskega peska in švicanja v kombijih brez klime…

Abu Simbel leži v srcu nubijskega teritorija, tik ob Naserjevem jezeru, na meji s Sudanom. Večji tempelj, ki ga poznamo z razglednic, je posvečen Ramzesu II. Na njegovi desni stoji še en manjši tempelj, posvečen egipčanski lepotici in ženi kralja Akhenatena, Nefretete. 

Tempelj se je nekoč imenoval Ybsambul in ga je na pol zasutega s peskom leta 1813 odkril Švicar J.L. Burckhardt.

Kot se za vsak pomembnejši zgodovinski spomenik spodobi, je tudi temu grozilo, da bo za večno izgubljen. Kot posledica gradnje jezu v Asuanu je namreč začelo nastajati Naserjevo jezero. Da si bomo lažje predstavljali, o kakšnih razsežnostih govorimo: jezero je dolgo 500 km (od tega jih je kar 200 v sosednjem Sudanu), široko 12 km, globoko 140 m in je edino jezero na svetu, po katerem plujejo križarke. Ko je začelo nastajati, so iz območja morali izseliti 100.000 Nubijcev, in še dobro da imamo UNESCO, da so se angažirali tudi za preselitev zgodovinskih spomenikov, saj bi jih sicer v celoti zalila voda. 

Tukaj pod vodo bi danes bil tempelj,
če ga ne bi prestavili

S pomočjo sodobne tehnologije in 80 milijonov dolarjev so do leta 1968 oba templja v celoti »izrezali« iz prvotne skale in ju prestavili nekaj sto metrov višje ob umetno narejena kamnita griča.

(Zadnje tri fotke sem si dovolila sneti z interneta)

Tako si lahko danes ogledamo oba templja v vsej njuni veličini...

Meni se je zdel Abu Simbel bistveno bolj impozanten od piramid, ampak- kot pravijo: beauty is in the eye of the beholder…

EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN SEMENI

V egipčanski kuhinji je kruh praktično del vsakega obroka. V revnejših predelih vam bodo mogoče postregli zgolj s kruhom in fižolom, za kaj imenitnejšega pa boste morali počakati do doma.

POTREBUJEŠ:

50 g masla

1 čebulo

½ rdeče paprike

2 stroka česna

200 g bele krušne moke

2 čajno žličko suhega kvasa

1 čajno žličko soli

2 žlici grobo nasekljanih indijskih oreščkov

2 žlici sončničnih semen

1 čajno žličko fino sesekljanih zelišč (npr. peteršilj, bazilika,…)

1 čajno žličko sladkorja

250 ml vode

1 jajce

Ščepec kajenskega popra

PRIPRAVIŠ:   

Papriko in čebulo drobno sesekljaš. V ponvi razpustiš maslo in na njem na hitrco prepražiš čebulo in papriko (kakšni dve minuti bo dovolj). Stisneš česen, ga dodaš v ponev in pražiš še kakšni dve minuti. Odstraniš z ognja in ko se ohladi, primešaš še vse ostale sestavine. Če se ti zdi mešanica nekoliko presuha, dodaš še malo vode. 

Pekač za peko kolačev namastiš, jaz ga tudi obložim s peki papirjem. Vanj streseš mešanico, jo poravnaš z žlico in pustiš na toplem počivati 1,5 ure (pozimi daš kar na radiator, lahko pa počiva tudi nad soparo – pač znajdite se J).

Pečico ogreješ na 180-200°C in kruh pečeš 30-40 minut.

Pa dober tek J

Več...