ABU SIMBEL, EGIPT
Iz Asuana
smo potovali kakšnih 300 km proti jugu. Nina je rekla, da je odhod ob treh
zjutraj »inšalah«. Dvignem eno obrv –
kaj je to inšalah?! Pa nam je Nina
mirno razložila, da v muslimanskem svetu na koncu vsakega dogovora radi pristavijo
besedo Insha'Allah – če bo Alah tako
hotel (najbolj razumljiv je verjetno prevod v jezik naših južnih sosedov – Ako Bog da).
Torej – odhod ob treh zjutraj, če bo takšna Alahova volja.
Zanimivo,
danes ko to pišem, gledam na to besedo popolnoma drugače, kot sem takrat. Res
se vse stvari v življenju zgodijo natanko tako kot hoče – hja, pač nekdo »tam zgoraj«…
naj bo to Alah, Buda, Zeus, vesolje, gospa Usoda ali pa Peter Pan… so stvari,
ki so enostavno namenjene, da se ti zgodijo… ali ne zgodijo…
Nič,
pustimo to ob strani, filozofija nas ne bo pripeljala do Abu Simbela J
Ker je
obstajala možnost, da Alah res vstaja ob treh zjutraj, smo seveda tudi mi bili
točni. Ampak smo hitro ugotovili, da tale naš Mister A. rad poležava in da se
mu prav nič ne mudi, da bi nas spravil na pot. Zato smo zdolgočaseno opazovali
Egipčane, kako v svojih galabejah postopajo okoli kombijev, kislo smo se
nasmihali eden drugemu, v svoja vozila nismo smeli, prav zelo oddaljiti od njih
pa tudi ne… Iz minaretov so že klicali k molitvi in čez kakšni dve uri smo tudi
mi menjali vero in začeli prositi Alaha, naj se končno kaj premakne…
In se je
premaknilo… okrog pol sedmih zjutraj (ja, tri ure in pol smo čakali!) so naše
molitve bile uslišane in končno smo se začeli pomikati proti cilju.
Potovali smo
v približno takšnem vrstnem redu: avtobus, policijsko vozilo, kombi s turisti,
vojaško vozilo, osebni avtomobil, policijsko vozilo, spet avtobus s turisti, pa
vojaško vozilo in tako naprej… potovali smo torej v konvojih - potepanje solo,
kar tako malo naokoli, niti ni dovoljeno, Egipt je namreč policijska država in
temu primerna so tudi nekatera pravila.
Čakalo nas
je 300 km asfaltirane ceste čez Saharo, madonca, res je bil povsod, kamor seže
oko, sam rumen pesek…
Pa smo
prispeli… vredno čakanja, vredno menjave vere, vredno drvenja čez Saharo,
požiranja saharskega peska in švicanja v kombijih brez klime…
Abu Simbel
leži v srcu nubijskega teritorija, tik ob Naserjevem jezeru, na meji s Sudanom.
Večji tempelj, ki ga poznamo z razglednic, je posvečen Ramzesu II. Na njegovi
desni stoji še en manjši tempelj, posvečen egipčanski lepotici in ženi kralja Akhenatena, Nefretete.
Tempelj se je
nekoč imenoval Ybsambul in ga je na pol zasutega s peskom leta 1813 odkril Švicar
J.L. Burckhardt.
Kot se za
vsak pomembnejši zgodovinski spomenik spodobi, je tudi temu grozilo, da bo za
večno izgubljen. Kot posledica gradnje jezu v Asuanu je namreč začelo nastajati
Naserjevo jezero. Da si bomo lažje predstavljali, o kakšnih razsežnostih
govorimo: jezero je dolgo 500 km (od tega jih je kar 200 v sosednjem Sudanu),
široko 12 km, globoko 140 m in je edino jezero na svetu, po katerem plujejo
križarke. Ko je začelo nastajati, so iz območja morali izseliti 100.000
Nubijcev, in še dobro da imamo UNESCO, da so se angažirali tudi za preselitev
zgodovinskih spomenikov, saj bi jih sicer v celoti zalila voda.
 |
| Tukaj pod vodo bi danes bil tempelj, če ga ne bi prestavili |
S pomočjo sodobne tehnologije in 80 milijonov dolarjev so do leta 1968 oba
templja v celoti »izrezali« iz prvotne skale in ju prestavili nekaj sto metrov višje
ob umetno narejena kamnita griča.
(Zadnje tri fotke sem si dovolila sneti z interneta)
Tako si lahko danes ogledamo oba templja v vsej njuni veličini...
EGIPČANSKI KRUH Z ZELENJAVO, OREŠČKI IN
SEMENI
V egipčanski
kuhinji je kruh praktično del vsakega obroka. V revnejših predelih vam bodo
mogoče postregli zgolj s kruhom in fižolom, za kaj imenitnejšega pa boste
morali počakati do doma.
POTREBUJEŠ:
50 g masla
1 čebulo
½ rdeče
paprike
2 stroka
česna
200 g bele
krušne moke
2 čajno
žličko suhega kvasa
1 čajno
žličko soli
2 žlici
grobo nasekljanih indijskih oreščkov
2 žlici sončničnih
semen
1 čajno
žličko fino sesekljanih zelišč (npr. peteršilj, bazilika,…)
1 čajno
žličko sladkorja
250 ml vode
1 jajce
Ščepec
kajenskega popra
PRIPRAVIŠ:
Papriko in
čebulo drobno sesekljaš. V ponvi razpustiš maslo in na njem na hitrco prepražiš
čebulo in papriko (kakšni dve minuti bo dovolj). Stisneš česen, ga dodaš v
ponev in pražiš še kakšni dve minuti. Odstraniš z ognja in ko se ohladi,
primešaš še vse ostale sestavine. Če se ti zdi mešanica nekoliko presuha, dodaš
še malo vode.
Pekač za peko
kolačev namastiš, jaz ga tudi obložim s peki papirjem. Vanj streseš mešanico,
jo poravnaš z žlico in pustiš na toplem počivati 1,5 ure (pozimi daš kar na
radiator, lahko pa počiva tudi nad soparo – pač znajdite se J).
Pečico
ogreješ na 180-200°C in kruh pečeš 30-40 minut.
Pa dober
tek J
0 komentarji:
Objavite komentar