BRAMBORAČKA

BRAMBORAČKA

Praga, Češka

V Pragi sem bila letos že tretjič, ampak prvič me ni zeblo J. Prvi obisk Prage sega v daljni november 1997, ko smo takrat še dijaki 2. letnika odpotovali v Prago na »ekskurzijo«. Strogo učno naravnana zadeva, ampak ga ni profesorja, ki bi odkril in zaplenil vse zaloge alkohola, ki jih je horda žejnih in zabave željnih dijakov uspela prešvercati iz Slovenije J

Takrat je bilo v Pragi še vse »češko« - hotel je bil češki, varnostnik je bil češki, cene piva so bile noro češke… In imeli smo se noro dobro… Kakšnih 10 let kasneje sem obisk Prage ponovila in bila milo rečeno razočarana. Cene piva so nenadoma nehale biti češke in postale še kako evropejske… Hja, očitno sem mislila, da kokakolizacija ne bo dosegla Češke in da bo državica ostala večno taka, kot se je spominjam iz svojih »sweet sixteen« let…

Ob besedi Praga večina ljudi pomisli na Karlov most, Hradčane, Zlato uličko in astronomsko uro... 

...tisti bolj za literaturo še morda na Franza (oz. Františka) Kafko, tisti bolj za risanke pa na Krtka J

(Zadnji dve fotki: internet)

In ker sem po duši revolucionar, se bo moja tokratna objava oddaljila od teh najbolj pogosto omenjanih turističnih znamenitosti Prage in se osredotočila na nekaj bolj »vstajniškega«. Pri tem pa bomo ponovili še dva odstavka iz srednješolskega učbenika za zgodovino (pišuka, ga nisem marala, uff… J).

PRAŠKA POMLAD

Praška pomlad je pravzaprav vsaka pomlad v Pragi J, ampak s politično-zgodovinskega vidika je praška pomlad obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske dominacije nad njo, ki se je začela že sredi 60-ih let 20. stoletja z namenom preobrazbe takratne stroge komunistične češkoslovaške države v t. im. socializem s človeškim obrazom - menda po zgledu Titove Jugoslavije.

Uradno se je praška pomlad začela januarja 1968, ko je dobila Komunistična partija Češkoslovaške novo, bolj liberalno usmerjeno vodstvo, generalni sekretar KP Češkoslovaške pa je postal priljubljeni reformist Aleksander Dubček.

Vendar so takratni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev in češkoslovaški privrženci »trdega komunizma« menili, da proces reform močno presega meje tistega, kar se jim je zdelo sprejemljivo in dovoljeno, oziroma da grozi Čehom in Slovakom vrnitev v kapitalizem.

Praška pomlad se je končala, ko je avgusta 1968 Moskva v Češkoslovaško poslala tanke in oborožene enote "ljudskih demokratičnih armad" iz okoliških "prijateljskih in zavezniških držav", ki so praško pomlad zatrle.

Pri tem je bilo nekaj mrtvih in ranjenih, a predvsem zaradi zmede, ki je takrat nastala. Nekaj Čehov se je s kamni spravilo nad oklepna vozila, saj so bili prepričani, da jim bodo to spregledali in da se jim najbrž ne bo nič zgodilo.

Januarja 1969 se je študent filozofije Jan Palach na osrednjem praškem trgu Vaclavske namestí (Trg Svetega Vaclava) v znamenje protesta proti okupaciji zažgal in nato nekaj dni pozneje umrl.

Njegov pogreb 25. januarja 1969 se je spremenil v velike demonstracije proti režimu. Samozažigu Jana Palacha je v naslednjih mesecih sledilo še pet podobnih primerov. Med drugim se je mesec dni kasneje, 25. februarja 1969, na istem mestu sežgal študent Jan Zajíc.

BRAMBORAČKA

Krompirjeva juha revolucionarjev (to zadnje sem si gladko izmislila, se pa sliši bolj frajersko, a? J)

POTREBUJEŠ:

1 vejico peteršilja 

2 žlici posušenih gob (seveda lahko tudi sveže, če je ravno sezona J)

1 strok česna 

2 korenček 

1 ščepec soli

1 manjši peteršilj 

2 žlici moke 

2 čajni žlički majarona 

Malo gomolja zelene

2 žlici olja

3 večje krompirje

1 majhno čebulo

PRIPRAVIŠ:

Čebulo olupiš in drobno nasekljaš. Druge vrtnine očistiš in zrežeš na manjše kose. Gobe namočiš v vodo.

Na olju prepražiš čebulo in česen, dodaš moko in prepražiš do zlato rjave barve. Doliješ 1,5 litra vode, premešaš in pustiš, da zavre. Nato dodaš sesekljano zelenjavo, krompir in gobe ter kuhaš do mehkega. Po okusu začiniš s soljo, majaronom in sesekljanimi vejicami peteršilja.

Če si car, postrežeš v takšnem kruhovem hlebčku:

In če zraven ne spiješ enega dobro ohlajenega badvajzerčka, se ti bo garantirano posušila roka! Jaz nisem tvegala J 

Pa dober tek J

Več...

CHICKEN TAHCHEEN

IRAN (1. del)

Za popotnike so potovanja kot droga – nikoli nimaš dovolj, vsako naslednje potovanje se začne skoraj v trenutku, ko se vrneš s prejšnjega…. Vedno razmišljaš »kaj vse bi še rad videl« in nikoli »kaj vse si že videl«. Ne mine potovanje, kjer si potniki med seboj ne bi zastavljali vprašanja: »In kaj je tvoja naslednja destinacija?«

Temu se zna podrediti celotno tvoje življenje – živiš skromneje, da bi potoval pogosteje; iščeš somišljenike, ki poznajo tvojo drogo, in se izogibaš ljudi, ki bi ti hoteli pristriči peruti.

Če znaš vsaj malo odpreti svojo dušo in srce, se ti lahko na potovanjih zgodi zanimiv paradoks -  s spoznavanjem tujih dežel ter tujih ljudi in njihovih navad se sama velikokrat več naučim o ljudeh doma kot o ljudeh dežele, ki sem jo obiskala…

Zakaj to pišem? Ko sem svoji okolici povedala, da tokrat potujem v Iran, se je število ljudi, ki »me razumejo«, drastično zmanjšalo. Na svoje presenečenje sem naletela na precej negativne odzive. Pojavljala so se vprašanja kot so: Ali ni tam vojna?  Zakaj glih tja? Joj vsakič izbereš slabšo destinacijo… in seveda biser med biseri: Kaj te 'maš tam za videt?

Dragi moji - najlažje je čepeti doma, tiščati glavo v pesek, vedeti in poznati samo stvari, ki nam jih kaže televizija, ter biti srečen v svoji ozkoglednosti in – brez zamere – »slovenceljski« miselnosti. Ja, res s(m)o še vedno pravi Janezi…

Verjamete ali ne, obstaja tudi svet onkraj meja naše deželice… ki ni napačen, samo drugačen… In hkrati tako prekleto lep!

Nič, gremo na prijetnejše zadeve J

Vtisov o Iranu imam ogromno, pa tudi podatkov o tej bolj kot ne nepoznani deželi, prav tako. Vsekakor preveč za eno objavo, zato gremo lepo po vrsti J.

Uradni naziv Irana je Islamska Republika Iran. Naziv Iran se je začel uporabljati okrog leta 1935, ko je izpodrinil tedanje uveljavljeno ime Perzija. Danes se naziva Iran in Perzija uporabljata kot sinonim v kulturnem smislu, med tem ko se v politične namene uporablja izključno naziv Iran.

Iran ima en kup sosed - meji na Armenijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Rusijo, Turkmenistan, Afganistan, Pakistan, Turčijo in Irak. Na severu je Kaspijsko morje, na jugu Perzijski zaliv in Omansko morje (uh, kar vidim vas, kako se vam zdaj male sive celice vročično sprehajajo po srednješolskem atlasu in vam pravijo »vse to smo enkrat znali, vse to smo že vedeli« J).

Od 78,5 milijona prebivalcev je približno 51% Perzijcev, ki govorijo indoevropski perzijski jezik (t.im. farsi) in pišejo v arabski pisavi. Na robnih območjih Irana živijo druga ljudstva: na zahodu Kurdi v Kurdistanu (7%) , na JZ Luri v Luristanu (2%), Gilaki in Mazandarni ob Kaspijskem morju (8%) ter Beludži na JV (2%). Na SZ živijo Turkom sorodni Azerbajdžanci (24%), na SV Turkmeni (2%), v Kuzistanu in ob Perzijskem zalivu pa Arabci (3%).

Po verski pripadnosti so prebivalci šiitski muslimani (90%), Kurdi in Turkmeni so sunitski muslimani (6%), drugi so armenski kristjani in nestorijanci.

Glavno mesto Irana je Teheran z 8 milijoni prebivalcev oziroma s 14 milijoni, če upoštevamo širšo okolico Teherana. Čeprav bom o prometu v Teheranu (in Iranu nasploh) pisala v kateri izmed naslednjih objav, naj za zdaj povem zanimivost, ki nam jo je povedal lokalni taksist – v Teheranu je približno 2 milijona mopedov – torej imajo toliko prdalic, kot nas je vseh Slovencev J (uporaba besed prdalica in Slovenec v istem stavku NI naključna JJJ).

Zaradi letalskih povezav se večina potovanj prične prav v glavnem mestu države, kamor potuješ. V Teheran smo leteli iz Istanbula in že na letu smo se srečali s prvimi pravili muslimanskega sveta. Na letalu niso več stregli alkohola, punce pa smo imele v nahrbtnikih že pripravljene rute – na teheranskem letališču namreč ne moreš niti izstopiti, če nisi zakrit v skladu z islamskim hijabom (»hidžab«).

Nekateri pravijo, da izraz hijab pomeni zgolj ruto, ki pokriva glavo oziroma lase ter ramena, vendar pod ta izraz sodi celoten način oblačenja v muslimanskem svetu – za ženske to poleg zgoraj omenjene rute pomeni tudi hlače ali krilo do gležnjev in dolge rokave, zgornji del oblačila mora nujno prekrivati zadnjico in segati nekje do sredine meč. Moški morajo nositi dolge hlače, srajca s kratkimi rokavi pa je dovoljena. Vse to se morda sliši strogo in nazadnjaško, vendar – samo tistim, ki v Iranu še niso bili J Ženske imajo z ruto pokrite lase, vendar precej ohlapno, zgornji deli oblačil sicer segajo čez boke, vendar niso nujno ohlapni, smo videli tudi precej iranskih ženskih oblin. In tudi njih se je že dotaknila zahodna moda, saj pod temi oblačili nosijo – nič drugega kot pajkice in sandale J

Seveda je več svobodomiselnosti videti v prestolnici Teheran, ostali kraji so nekoliko konzervativnejši, vendar še vedno daleč od tega, kar si večina ljudi pri nas predstavlja.

Poleg svobodomiselne mode me je v Iranu najbolj presenetila njihova prijaznost – prijazni so tako, da kot paranojični evropejec nehote pomisliš »Pa kaj bi zdaj ta rad od mene?« In kaj bi pravzaprav radi? Nič! Najbolj pogosta in že že kar »ear-warm« fraza je »Welcome to Iran«, sledijo »What do you think about Iran?« in »Speak well about Iran when you come home«. Hja, slednja kar da malo misliti – vsa negativna propaganda s strani Amerike jim je naredila precej škode.

Ženske v Iranu lahko svobodno izbirajo življenjske sopotnike, imajo v lasti nepremičnine, se udeležujejo volitev in vozijo avtomobile (na lastne oči sem videla, kako ženska z ruto na glavi tako suvereno bočno parkira starega razdrapanega Peugeota 450, da se lahko pred njo skrijejo vsi novodobni samoparkirajoči se avtomobili J). 70% vseh študentov v Iranu predstavljajo ženske, prav tako ženske predstavljajo 33% vse delovne sile. Imajo popolno svobodo gibanja, tako da ni nič nenavadnega videti v parku skupino deklet, ki kadijo šišo. 

Poligamija je v Iranu strogo prepovedana, in kar se mi zdi pomembneje od vseh pisanih in nepisanih pravil – ženske v Iranu so s strani svojih mož zelo cenjene in spoštovane. Čeprav je javno izkazovanje ljubezni prepovedano (tudi držanje za roke), je to energijo in medsebojno naklonjenost težko spregledati.

IRAN IN HRANA

Hja, če se ne potrudiš, lahko Iransko kulinariko opišeš z enim samim stavkom – kebab na tisoč in en način. Pri tem trije načini odpadejo na vrsto mesa – piščančji, ovčji in mešano, 998 preostalih načinov pa se nanaša na različne krožnike, kjer to dobiš servirano J. 

Dobro, malo karikiram, kakšna kulinarična zanimivost in drugačnost se vseeno najde J

CHICKEN TAHCHEEN

(Perzijski rižev narastek s piščancem)

V angleščini sem za to jed našla izraz »upside-down rice«; tahcheen v dobesednem prevodu pomeni »razporejeno na dnu« in se nanaša na plast mesa in riža, ki tvori debelo hrustljavo skorjo na dnu posode. Jed lahko pripravimo iz ovčjega ali piščančjega mesa, mi smo naročili s piščancem.

POTREBUJEŠ:

2 piščančja fileja

1 -2 čebuli

2 stroka česna

2 lončka navadnega jogurta

3 rumenjaki

3 lončke basmati riža

2 žlički mletega žafrana

2 žlici masla

Sol, poper

Malo olja

PRIPRAVIŠ:

Riž oplakneš in ga skuhaš po navodilih (ne ga razkuhati, ker gre kasneje še v pečico!). Čebulo in česen olupiš in sesekljaš ter prepražiš na vročem olju, da porumeni. Dodaš na koščke narezane piščansčje prsi, soliš, popraš, doliješ nekaj vode ter pustiš da se zduši do mehkega.

V Iranu smo dobili tahcheen, kjer so bile med koščke mesa primešane tudi rozine. Ker nisem preveč ljubiteljica rozin, mi je to kvarilo okus, zato sem rozine iz recepta izpustila.

Med tem dobro zmešaš jogurt, rumenjake in žafran. Soliš in popraš po okusu. K temu primešaš nekoliko ohlajen kuhan riž.

Posodo za pečenje namastiš ali obložiš s peki papirjem. Polovico riža razporediš po dnu in poravnaš s hrbtno stranjo žlice. Na to daš piščanca, na vrh pa še drugo polovico riža. Riž ponovno poravnaš (kar dobro ga je treba stisniti, da ne bo kasneje razpadal). Posodo pokriješ s pokrovom (ali folijo) in daš za uro in pol v pečico, ki si jo pred tem ogrel na 150°C.

Dlje časa, ko se Tahcheen peče, bolj hrustljava bo skorjica na dnu posode (ki je ključnega pomena pri tej jedi in ima celo svoje ime – Tah Dig). Vzameš iz pečice in pustiš, da se nekoliko ohladi, nato previdno zvrneš na ravno površino, da se Tah Dig pojavi na vrhu. Za dekoracijo lahko posuješ s sesekljanimi mandlji.

Tako, perzijska pojedina je pripravljena. Po pravilih se zraven pije čaj, ampak ker smo doma v vinorodni deželici, bomo verjetno postregli s kozarčkom rujnega J

Pa dober tek J

Več...

HRUŠKINA PITA Z LIMONINO KREMO

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

200 g mehke moke

100 g zmehčanega masla

1 rumenjak

2 žlici rjavega sladkorja

Ščepec soli

Ščepec pecilnega praška

Sok ½ limone

Naribana lupinica ½ limone

ZA LIMONINO KREMO:

1 beljak

2 jajci

70 g sladkorja

2 zvrhani žlici koruznega škroba

Sok 1,5 limon

Naribana lupinica 1,5 limone

Poleg tega si pri sosedu »sposodite« še kakšne tri hruške… al pa štiri, če boste že glih »v elementu« J

PRIPRAVIŠ:

Iz sestavin za testo zamesiš gladko testo in ga daš za nekaj časa počivati v hladilnik. Na tanko razvaljaš, obložiš pekač za pite, nekajkrat prebodeš z vilicami in daš za 10 min v pečico na cca 180°C. Hruške naribaš kar z lupino vred (peške odstraniš) na tanke ploščate rezine.

Jajca stepaš skupaj s sladkorjem, da se spenijo. Dodaš koruzni škrob, limonin sok in naribano limonino lupinico ter zmiksaš, da ni grudic.

Testo vzameš iz pečice, nanj naložiš rezine hrušk in preliješ z limonino kremo. Daš nazaj v pečico še za kakšnih 35 ali 40 minut.

Lahko serviraš s kepico vanilijevega sladoleda J

Pa dober tek J

Več...