IRAN (1. del)
Za popotnike so potovanja kot droga – nikoli nimaš dovolj, vsako naslednje potovanje se začne skoraj v trenutku, ko se vrneš s prejšnjega…. Vedno razmišljaš »kaj vse bi še rad videl« in nikoli »kaj vse si že videl«. Ne mine potovanje, kjer si potniki med seboj ne bi zastavljali vprašanja: »In kaj je tvoja naslednja destinacija?«
Temu se zna
podrediti celotno tvoje življenje – živiš skromneje, da bi potoval pogosteje;
iščeš somišljenike, ki poznajo tvojo drogo, in se izogibaš ljudi, ki bi ti
hoteli pristriči peruti.
Če znaš
vsaj malo odpreti svojo dušo in srce, se ti lahko na potovanjih zgodi zanimiv
paradoks - s spoznavanjem tujih dežel
ter tujih ljudi in njihovih navad se sama velikokrat več naučim o ljudeh doma
kot o ljudeh dežele, ki sem jo obiskala…
Zakaj to
pišem? Ko sem svoji okolici povedala, da tokrat potujem v Iran, se je število
ljudi, ki »me razumejo«, drastično zmanjšalo. Na svoje presenečenje sem naletela
na precej negativne odzive. Pojavljala so se vprašanja kot so: Ali ni tam
vojna? Zakaj glih tja? Joj vsakič
izbereš slabšo destinacijo… in seveda biser med biseri: Kaj te 'maš tam za
videt?
Dragi moji
- najlažje je čepeti doma, tiščati glavo v pesek, vedeti in poznati samo
stvari, ki nam jih kaže televizija, ter biti srečen v svoji ozkoglednosti in –
brez zamere – »slovenceljski« miselnosti. Ja, res s(m)o še vedno pravi Janezi…
Verjamete
ali ne, obstaja tudi svet onkraj meja naše deželice… ki ni napačen, samo
drugačen… In hkrati tako prekleto lep!
Nič, gremo
na prijetnejše zadeve J
Vtisov o
Iranu imam ogromno, pa tudi podatkov o tej bolj kot ne nepoznani deželi, prav
tako. Vsekakor preveč za eno objavo, zato gremo lepo po vrsti J.
Uradni
naziv Irana je Islamska Republika Iran. Naziv Iran se je začel uporabljati
okrog leta 1935, ko je izpodrinil tedanje uveljavljeno ime Perzija. Danes se
naziva Iran in Perzija uporabljata kot sinonim v kulturnem smislu, med tem ko
se v politične namene uporablja izključno naziv Iran.
Iran ima en
kup sosed - meji na Armenijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Rusijo, Turkmenistan,
Afganistan, Pakistan, Turčijo in Irak. Na severu je Kaspijsko morje, na jugu Perzijski
zaliv in Omansko morje (uh, kar vidim vas, kako se vam zdaj male sive celice vročično
sprehajajo po srednješolskem atlasu in vam pravijo »vse to smo enkrat znali,
vse to smo že vedeli« J).
Od 78,5
milijona prebivalcev je približno 51% Perzijcev, ki govorijo indoevropski
perzijski jezik (t.im. farsi) in pišejo v arabski pisavi. Na robnih
območjih Irana živijo druga ljudstva: na zahodu Kurdi v Kurdistanu (7%) , na
JZ Luri v Luristanu (2%), Gilaki in Mazandarni ob Kaspijskem morju (8%) ter
Beludži na JV
(2%). Na SZ živijo Turkom sorodni Azerbajdžanci (24%), na SV Turkmeni (2%), v
Kuzistanu in ob Perzijskem zalivu pa Arabci (3%).
Po verski
pripadnosti so prebivalci šiitski muslimani (90%), Kurdi in Turkmeni so
sunitski muslimani (6%), drugi so armenski kristjani in nestorijanci.
Zaradi
letalskih povezav se večina potovanj prične prav v glavnem mestu države, kamor
potuješ. V Teheran smo leteli iz Istanbula in že na letu smo se srečali s
prvimi pravili muslimanskega sveta. Na letalu niso več stregli alkohola, punce
pa smo imele v nahrbtnikih že pripravljene rute – na teheranskem letališču
namreč ne moreš niti izstopiti, če nisi zakrit v skladu z islamskim hijabom
(»hidžab«).
Nekateri pravijo, da izraz hijab pomeni zgolj ruto, ki pokriva glavo oziroma lase ter ramena, vendar pod ta izraz sodi celoten način oblačenja v muslimanskem svetu – za ženske to poleg zgoraj omenjene rute pomeni tudi hlače ali krilo do gležnjev in dolge rokave, zgornji del oblačila mora nujno prekrivati zadnjico in segati nekje do sredine meč. Moški morajo nositi dolge hlače, srajca s kratkimi rokavi pa je dovoljena. Vse to se morda sliši strogo in nazadnjaško, vendar – samo tistim, ki v Iranu še niso bili J Ženske imajo z ruto pokrite lase, vendar precej ohlapno, zgornji deli oblačil sicer segajo čez boke, vendar niso nujno ohlapni, smo videli tudi precej iranskih ženskih oblin. In tudi njih se je že dotaknila zahodna moda, saj pod temi oblačili nosijo – nič drugega kot pajkice in sandale J
Seveda je več
svobodomiselnosti videti v prestolnici Teheran, ostali kraji so nekoliko
konzervativnejši, vendar še vedno daleč od tega, kar si večina ljudi pri nas
predstavlja.
Poleg
svobodomiselne mode me je v Iranu najbolj presenetila njihova prijaznost –
prijazni so tako, da kot paranojični evropejec nehote pomisliš »Pa kaj bi zdaj
ta rad od mene?« In kaj bi pravzaprav radi? Nič! Najbolj pogosta in že že kar
»ear-warm« fraza je »Welcome to Iran«, sledijo »What do you think about Iran?«
in »Speak well about Iran when you come home«. Hja, slednja kar da malo misliti
– vsa negativna propaganda s strani Amerike jim je naredila precej škode.
Ženske v
Iranu lahko svobodno izbirajo življenjske sopotnike, imajo v lasti
nepremičnine, se udeležujejo volitev in vozijo avtomobile (na lastne oči sem
videla, kako ženska z ruto na glavi tako suvereno bočno parkira starega
razdrapanega Peugeota 450, da se lahko pred njo skrijejo vsi novodobni
samoparkirajoči se avtomobili J). 70% vseh študentov v Iranu predstavljajo ženske, prav tako
ženske predstavljajo 33% vse delovne sile. Imajo popolno svobodo gibanja, tako
da ni nič nenavadnega videti v parku skupino deklet, ki kadijo šišo.
Poligamija je v Iranu strogo prepovedana, in kar se mi zdi pomembneje od vseh pisanih in
nepisanih pravil – ženske v Iranu so s strani svojih mož zelo cenjene in
spoštovane. Čeprav je javno izkazovanje ljubezni prepovedano (tudi
držanje za roke), je to energijo in medsebojno naklonjenost težko spregledati.
IRAN IN
HRANA
Hja, če se
ne potrudiš, lahko Iransko kulinariko opišeš z enim samim stavkom – kebab na
tisoč in en način. Pri tem trije načini odpadejo na vrsto mesa – piščančji,
ovčji in mešano, 998 preostalih načinov pa se nanaša na različne krožnike, kjer
to dobiš servirano J.
Dobro, malo
karikiram, kakšna kulinarična zanimivost in drugačnost se vseeno najde J
CHICKEN
TAHCHEEN
(Perzijski
rižev narastek s piščancem)
V
angleščini sem za to jed našla izraz »upside-down rice«; tahcheen v dobesednem
prevodu pomeni »razporejeno na dnu« in se nanaša na plast mesa in riža, ki
tvori debelo hrustljavo skorjo na dnu posode. Jed lahko pripravimo iz ovčjega
ali piščančjega mesa, mi smo naročili s piščancem.
POTREBUJEŠ:
2 piščančja
fileja
1 -2 čebuli
2 stroka
česna
2 lončka
navadnega jogurta
3 rumenjaki
3 lončke
basmati riža
2 žlički
mletega žafrana
2 žlici
masla
Sol, poper
Malo olja
PRIPRAVIŠ:
Riž
oplakneš in ga skuhaš po navodilih (ne ga razkuhati, ker gre kasneje še v
pečico!). Čebulo in česen olupiš in sesekljaš ter prepražiš na vročem olju, da porumeni.
Dodaš na koščke narezane piščansčje prsi, soliš, popraš, doliješ nekaj vode ter
pustiš da se zduši do mehkega.
V Iranu smo dobili tahcheen, kjer so bile med koščke mesa primešane tudi rozine. Ker nisem preveč ljubiteljica rozin, mi je to kvarilo okus, zato sem rozine iz recepta izpustila.
Med tem dobro
zmešaš jogurt, rumenjake in žafran. Soliš in popraš po okusu. K temu primešaš
nekoliko ohlajen kuhan riž.
Posodo za
pečenje namastiš ali obložiš s peki papirjem. Polovico riža razporediš po dnu
in poravnaš s hrbtno stranjo žlice. Na to daš piščanca, na vrh pa še drugo
polovico riža. Riž ponovno poravnaš (kar dobro ga je treba stisniti, da ne bo
kasneje razpadal). Posodo pokriješ s pokrovom (ali folijo) in daš za uro in pol
v pečico, ki si jo pred tem ogrel na 150°C.
Dlje časa,
ko se Tahcheen peče, bolj hrustljava bo skorjica na dnu posode (ki je ključnega
pomena pri tej jedi in ima celo svoje ime – Tah Dig). Vzameš iz pečice in
pustiš, da se nekoliko ohladi, nato previdno zvrneš na ravno površino, da se Tah
Dig pojavi na vrhu. Za dekoracijo lahko posuješ s sesekljanimi mandlji.
Tako, perzijska pojedina je pripravljena. Po pravilih se zraven pije čaj, ampak ker
smo doma v vinorodni deželici, bomo verjetno postregli s kozarčkom rujnega J
Pa dober
tek J
0 komentarji:
Objavite komentar