torek, 27. avgust 2013

BABAGANUŠ


KAIRO, EGIPT


Glede na dogajanje v Egiptu se zadnje čase večkrat spomnim svojega potovanja po tej severnoafriški državi. Že takrat ni bilo nekega pravega občutka varnosti, pa sem se tam potepala leta 2009. Ampak mi je uspelo videti trg Tahrir, preden ga je cel svet poznal po demonstracijah, razdejanjih in nasilju, in uspelo mi je videti Arheološki muzej v Kairu, preden so ga oskrunili in oropali. No, največji zaklad, Tutankamonova maska, je menda ostala nedotaknjena.


Tistega leta je pravzaprav bilo v načrtu potovanje v Maroko. Pa je šlo nekaj narobe, ali se nismo uskladili z dopusti, ali pa termin potovanja ni bil ustrezen, kaj pa vem kaj je bilo. Sploh ni pomembno, Egipt je tako ali tako eden od »must see – jev« vsakega popotnika J. Pa da ne bo pomote – s tem ne mislim Hurgade, Sharm el Sheikha ali podobnih umetno nastalih turističnih destinacij. Egipt je vreden ogleda predvsem zaradi svoje preteklosti in ne toliko zaradi svoje sedanjosti. Tisti, ki so po Egiptu že potovali, vedo kaj mislim.

Našo pot po Egiptu smo začeli v Kairu. Mesto je bilo zame pravi kulturni šok. Umazanija, gneča, mentaliteta in še muslimanski svet za popotnico-začetnico niso prav enostavne zadeve...


Ostanki stare egipčanske civilizacije ležijo več ali manj vzdolž Nila - lahko bi rekli, da je bil Nil glavna arterija starega Egipta. Vsi smo že slišali za slavne piramide v Gizi pri Kairu, ampak to niso prve piramide, ki so jih stari Egipčani zgradili. Prva znana staroegipčanska piramida je t.i. Djoserjeva piramida (zgraditi jo je dal faraon Djoser) in stoji na območju današnje Sakkare. Gre za stopničasto piramido in je zgrajena v šestih nadstropjih…


In ko opazuješ delavce, kako obnavljajo piramide zgolj z lesenimi vedri in nekaj škripci, se vprašaš ali je res ista civilizacija uspela postaviti te piramide… :/

Najbolj znane piramide, ki stojijo v Gizi pri Kairu, pa so: Keopsova (ta je največja, s tisto »kapico« na špicu in je edini preostanek sedmih čudes antičnega sveta), Kefrenova in Mikerinova piramida.



V sami strukturi piramid se skriva ogromno zanimivih gradbenih, astronomskih in matematičnih zakonitosti, ampak to ni blog, ki bi govoril o tem J. Če koga zanima tematika, priporočam (za začetek, večje poznavalce piramid bo pustila ravnodušne) knjigo Napoleonove piramide.

V njihovi neposredni bližini stoji (no, pravzaprav leži J) varuhinja teh piramid, gospa Sfinga.



Vsi ljubitelji stripov, ki s(m)o brali Asteriksa, vemo, da je Sfinga brez nosu zato, ker je Obeliks zlezel na njo J. In ker je bil pretežek, ji je odlomil nos J.


Kar me je v Kairu poleg piramid še impresioniralo, je mošeja Mohameda Alija (ne, ne tistega boksarja J). Za ogled notranjosti se je seveda bilo treba sezuti in si pokriti lase, ni kaj – spoštovanje rodi spoštovanje. Pustimo ob strani dejstvo, da so me še pred vhodom s svojimi telefoni fotografirale domačinke – očitno je nezakrita blondinka v muslimanskem svetu še vedno tako vsakdanja kot Marsovec J.


Roko na srce, v Egiptu ob hrani nisem ravno najbolj uživala. Pa ne zaradi kašnih čudnih kombinacij, nenavadnih začimb ali nevsakdanjih načinov priprave. Kar me je motilo, je bila higiena. To jim je tako domače kot kvantna fizika. Ko vidiš, da se prostor mesnice hladi tako, da ima odprta vhodna vrata, da je na mesu črno muh, da po ulici šetajo koze in po kupih smeti iščejo hrano v vrečkah z odpadki, v restavraciji za vogalom pa ima kelner črno za nohti, pač res ne moreš jesti brez cmoka v želodcu. Ko smo zapustili Kairo, je bilo glede higiene bolje, ampak Kairo pa – kot rečeno, kulturni šok. In kulinarični, očitno.

Je pa možno ob egipčanski hrani vseeno uživati. Je drugačna, a dobra. Najprej sem se lotila recepta za Babaganuš. Ali originalno Baba Ghanoush. A ni ful dobra beseda? J Kar ne gre mi iz glave… babaganuš, babaganuš, babaganuš…. JJJ Nikoli ne bi rekli, da gre pravzaprav za namaz iz melancanov, je tako?

BABAGANUŠ

POTREBUJEŠ:
1 melancan (sorry, meni beseda jajčevec nekako ne gre z jezika, pa izpod prstov očitno tudi ne J)
2 jedilni žlici tahinija
3 stroke česna
½ jedilne žlice olivnega olja
Sok polovice limone
Olivno olje
Sol
Poper
1 jedilna žlica sesekljanega svežega peteršilja
  
PRIPRAVIŠ:
Melancan po dolgem prerežeš in na obeh polovicah v sredico nekajkrat zarežeš z nožem. Sredico in zunanjo stran melancana malo premažeš z olivnim oljem in daš za pol ure v pečico, segreto na 200°C. Vzameš iz pečice in pustiš, da se ohladi, nato pa z žlico odstraniš sredico od olupa. Daš v posodo, dodaš vse ostale sestavine, razen sesekljanega peteršilja, in zmiksaš s paličnim mešalnikom. Na koncu dodaš še sesekljan peteršilj in premešaš z žlico.


Predvidevam, da se vas kar nekaj zdaj sprašuje kaj za vraga je to tahini J. Gre za pasto iz sezama, ki jo je možno dobiti tudi pri nas, če pa imamo doma kaj sezamovih semen, jo lahko pripravimo kar sami. Tako da prilagam še recept za tahini J (pazi to – recept V receptu – how cool is that?! J).

TAHINI

POTREBUJEŠ:
100 g sezamovih semen
3-4 žlice rastlinskega olja
Ščepec soli

PRIPRAVIŠ:
Pečico segreješ na 180°C. V pekač položiš peki papir in nanj nasuješ sezamova semena. V pečici naj se »pražijo« kakšnih 5 – 10 min, vendar ne smejo preveč potemneti. Vmes jih nekajkrat premešaš s kuhalnico.


Vzameš iz pečice in pustiš da se ohladijo. Nato dodaš olje in vse skupaj zmiksaš (v blenderju ali s paličnim mešalnikom) v gosto zmes. Previdno pri količini olja, pri zgoraj navedenih količinah je četrta žlica že tako-tako; morda jo dodaš, morda ne J. Večina receptov govori o olivnem olju, jaz dodam tudi kakšno žlico sezamovega olja. Po želji, a previdno s sezamovim oljem, ker ima močno aromo – da ne bo na koncu imelo vse skupaj okusa samo po sezamu J.


Pa dober tek J



Več...

sobota, 24. avgust 2013

ZELENJAVNI NARASTEK


Krasna ideja, če imamo v hladilniku več različne zelenjave, ki bi jo bilo dobro porabiti. Pisano in okusno, balzam za oči in želodček J.


POTREBUJEŠ:
2 korenčka
2 rdeči papriki
1 večja bučka
1 manjši por
1 čebula
2 krompirja
½ pločevinke koruze
Olivno olje
Sol
Kajenski poper


2-3 jajca
250 g rikote
2 žlici pirine moke
Malo mleka (če je potrebno)
1-2 žlici olivnega olja
Sol
Kajenski poper


PRIPRAVIŠ:
Korenček, papriko in bučko narežeš na manjše koščke. V večji ponvi segreješ olivno olje in zelenjavo na hitrco popražiš. Krompir naribaš na kuhinjskem ribežu (kot bi ribal jabolka) in ga dodaš v ponev. Priliješ malo vode in počasi dušiš. Dodaš še koruzo ter na kolobarje narezan por in čebulo ter soliš in popraš. Zelenjave ni potrebno zdušiti do mehkega (ker jo daš kasneje še v pečico). Paziš, da ne ostane preveč tekočine, najbolje če vsa povre.

V večji posodi razžvrkljaš jajca, dodaš rikoto, pirino moko, olivno olje ter po okusu soliš in popraš. Z metlico mešaš, da je zmes brez grudic, če se ti zdi pregosta, dodaš malo mleka. Dodaš dušeno zelenjavo in vse skupaj na hitrco premešaš. Preliješ v namaščen pekač in pečeš približno 40 minut na 180–200°C.

Ko vzameš iz pečice, najprej pustiš, da se malo ohladi, šele nato razrežeš. Takšen zelenjavni narastek je odličen tudi hladen.




Pa dober tek J



Več...

torek, 20. avgust 2013

PIÑA COLADA



TOPES DE COLLANTES, KUBA

Topes de Collantes leži na nadmorski višini približno 77o metrov v gorovju Escambray. Takoj zjutraj smo se s starimi ruskimi tovornjaki odpravili po blatnih gozdnih poteh do vstopa v narodni park Guanayara…



…kjer je bil najprej čas za prvi jutranji koktejl (ja, čisto zares, ne šparajo! J). Nato smo se z lokalnim vodnikom odpravili na krajši treking čez tropsko zelenje, do naravnih bazenčkov in džungelskega slapu.


V naravnih bazenčkih si se lahko fino ohladil, vendar je bil nujen vstop v »banzai« stilu – skočiš, nehaš dihat za pol minute, in potem je vse ok J. Prisežem – tisti, ki so se odločili za stopnice, so si vsi premislili J.



No, najbolj pogumni smo celo poprijeli za lijano in v stilu Tarzana skakali v vodo… Res, ob takšnih igračkah se hitro počutiš kot desetletnik J

PIÑA COLADA

Naj pojasnim nekaj v zvezi s koktejli – vse koktejle je mogoče dobiti kjerkoli na Kubi… In zakaj sem potem Piña Colado povezala s Topes de Collantes? Zaradi ananasa! Piña namreč pomeni ananas. In ko smo zapuščali narodni park Guanayara, smo se spotoma ustavili še na eni kmetiji – živijo v totalni revščini in dobesedno sredi ničesar...


...ampak tako dobrega ananasa, kot sem ga tam poskusila, nisem še nikoli… in to tista varianta – vzameš nož, greš na vrt, odrežeš ananas, olupiš, narežeš in ponudiš:


Ja, ananas raste iz zemlje in brez sadeža izgleda takole:


Btw.... poznate rožo bromelijo? Naj bi bila iz iste družine kot ananas.... Kvečjemu kakšna mrzla sestrična, bi jaz rekla... J

No, ko smo se z ruskimi tovornjaki vračali proti Topes de Collantes (ne, niso mi pustili voziti J), smo se ustavili ob cesti na eni stojnici, kjer so prodajali sadje, zelenjavo in nekaj domačih sladic. In tam sem videla nekaj, kar do tedaj sploh nisem vedela, da obstaja – divji ananas!

To je tole čudo:


Olupiš kar z rokami, znotraj je sadež belkaste barve in je res njami!

No, zdaj pa končno recept, ki ga čakate že od naslova objave naprej J

POTREBUJEŠ:
6 cl ananasovega soka
6 cl belega ruma
4,5 cl kokosove kreme (ne mleka!)
led
košček ananasa za okras
po želji kakav za posip

PRIPRAVIŠ:
Vse sestavine naliješ v blender napolnjen z ledom in zmiksaš. Preliješ v kozarec in okrasiš s koščkom ananasa.



Na Kubi sem doživela, da so nam Piña Colado namešali brez ruma, torej brezalkoholno. Potem pa so na šank postavili steklenico ruma in si si sam dolil, kolikor si hotel. Seveda smo se ful nazaj držali, yeah right J. 

Cheers J



Več...

sobota, 17. avgust 2013

POLNJENE BUČKE


Vsak pozna polnjene bučke. Kdor jih še ni pripravljal, jih je pa prav gotovo že jedel. Naj uganem – bile so polnjene z mletim mesom, je tako? J

Kadarkoli se srečam s polnjenimi bučkami, so pripravljene z več ali manj mletega mesa. Roko na srce, to je postalo že živ dolgčas! J Zato sem jih napolnila malo drugače – z ajdovo kašo in porom.

POTREBUJEŠ:
1 večjo debelejšo bučko
1 por
200 g ajdove kaše (količino prilagodiš glede na velikost bučke)
Olivno olje
Sol
Poper

PRIPRAVIŠ:
Bučko po dolgem prepoloviš in odstraniš sredico s semenjem. Posoliš in počakaš, da spusti vodo. Nato polovički položiš v pekač, obložen s peki papirjem, in daš za kakšnih 20-30 min v pečico, segreto na 180 stopinj Celzija. Med tem na olivnem olju malo popražiš ajdovo kašo, nato pa zaliješ z vodo in podušiš. Soliš, popraš in malo pred koncem dodaš še na kolobarje narezan por. Bučko vzameš iz pečice, napolniš z ajdovo kašo s porom in daš nazaj v pečico še za kakšnih 20 min.


Pa dober tek J


Več...

nedelja, 11. avgust 2013

BUČKIN ČIPS


Zadnjič me je kolega malo čudno gledal, ko sem rekla, da bom fuzbal gledala brez čipsa. In pravzaprav je imel prav – res je bilo čudno J.
Potem pa sem se spomnila recepta za bučkin čips, ki mi ga je poslala bivša sodelavka. Sprobala, in na naslednji tekmi definitivno ne bo manjkal J. Hvala, Ljuba J.

POTREBUJEŠ:
2 srednje veliki bučki
1-2 žlici koruzne moke
Sol
Olje za cvrtje

PRIPRAVIŠ:
Bučke opereš in jih na mesoreznici narežeš na tanke rezine. Posuješ z žlico ali dvema koruzne moke. V ponvi segreješ olje in v njem ocvreš bučke. S penovko jih pobereš iz olja in predeneš na cedilo, da se odcedi odvečno olje. Posoliš, lahko tudi popraš.


In zraven krasno paše grški tzatziki, preverjeno J.  

Pa dober tek J



Več...

sobota, 10. avgust 2013

TZATZIKI


LEFKAS, GRČIJA

Uh, kje je že to J. Po Lefkasu sem se potepala julija 2010. In to je bil moj zadnji obisk Grčije. Mislim, da bo treba počasi spet malo pokukat k njim J.


Lefkas leži v Jonskem morju in mu nekateri pravijo tudi »Karibi na Mediteranu«. Sploh zahodna obala otoka dejansko spominja na Karibe – dolge peščene plaže z belim peskom in turkizno modrim morjem. 


Nastanjena sva bila v Nydriju na vzhodni obali otoka, s pogledom na otoček Skorpios. Otoček je kupil znani grški ladjar Aristotel Onassis, ki mu nekateri pravijo tudi »Zlati Grk« in so mu v pristanišču v Nydriju postavili kar spomenik.  Na Skorpiosu si je bogataš seveda postavil svojo rezidenco, s svojim lastnim pristaniščem, pristajališčem za helikopterje in  golf igriščem. In prav fajn se mi zdi, da je Onassis svojo prvo ladjo poimenoval po svoji hčerki Christini J
  
Otok je za turiste sicer zaprt, a je Onassisova vnukinja Athina žrtvovala majhen košček obale, kjer se lahko zasidrajo turistične ladjice. Tako da sem se tudi jaz kopala na Onassisovem otoku! J

Bistveno bolj kot vzhodni del otoka pa me je očarala zahodna obala. »Karibske« plaže je najlažje obiskati z avtomobilom – najlepše so prav gotovo Egremni beach, Agios Nikitas, Kathisma, Kalamitsi in meni osebno najlepša Porto Katsiki.


Iz Lefkasa imajo tudi organizirane izlete na bližnjo Kefalonijo (saj ste gledali film Corellijeva mandolina, ne? No, tam so ga snemali J) ter na Odisejevo domovino Ithako. Otočka še nista tako zelo turistična, tako da priporočam!

TZATZIKI

Tzatziki je grška omaka iz jogurta in svežih kumar, ki jo servirajo kot prilogo k jedem iz mesa ali pa kot omako v gyrosih in kebabih.

POTREBUJEŠ:
2 srednje veliki kumari
2-3 dl grškega jogurta
1-2 stroka česna
Sok polovice limone
Žlica olivnega olja
Sol
Poper

PRIPRAVIŠ:
Kumari opereš in naribaš (nič ne lupiš). Daš v cedilo, malo posoliš in cedilo postaviš nad korito, da odteče odvečna voda. V posodi zmešaš grški jogurt, sok polovice limone, olivno olje in sesekljan česen. Kumare še malo ožameš in primešaš k ostalim sestavinam. Soliš in popraš. 


Če je kdo pomislil, da bi namesto grškega jogurta uporabil kar navadnega – odsvetujem, ker je res velika razlika. Je pa možno (kot sem se naučila na enem spletnem portalu s kuharskimi recepti) grški jogurt pripraviti tudi doma. In sicer: čez cedilo povezneš kuhinjsko krpo, noter streseš navadni jogurt in pustiš kakšni dve uri, da odteče voda. Tako dobiš jogurt, ki je bistveno bolj gost in kremast. Vzame malo več časa, ampak se res splača!

Pa dober tek J 

Več...

četrtek, 8. avgust 2013

CANNOLI


OTOK LIPARI, SICILIJA


Otok Lipari je del Eolskega otočja na severovzhodu Sicilije, ki so ga Grki poimenovali po Eolu, bogu vetra. Poleg otoka Lipari, ki je največji, otočje sestavljajo še otoki Salina, Vulcano, Filicudi, Alicudi, Panarea in verjetno najbolj znan Stromboli.

Na otok Lipari je možno priti iz pristanišča v Milazzu, od koder precej pogosto vozijo trajekti. Ker se turistična sezona takrat še ni začela, je besedna zveza »precej pogosto« očitno pomenila nekaj drugega, kot bi človek pričakoval J
Zadnji trajekt naj bi peljal na Lipari ob sedmih zvečer. Za vsak slučaj sva bila tam že ob petih popoldan. Greva kupit karte in prodajalka pravi, da pelje trajekt samo ob devetih zvečer. Ko vprašam zakaj, če je kaj narobe s trajektom, dobim odgovor, da ni nič narobe, ampak so se pač tako odločili. No special reason. Pritisk mi začne naraščati čez damsko mejo in še dobro da vskoči Andrej, drugače bi poleg angleških in italijanskih besed lahko slišali tudi kakšno krepko bosansko J

Ni kaj, po hladnem hmeljevem napitku so se glave ohladile in tegobe so bile pozabljene. Pa pustimo za zdaj ob strani dejstvo, da sva se tako zasedela, da sva na koncu skoraj zamudila tisti trajekt ob devetih J. Se zgodi J. Na Lipari sva v glavnem prispela. Po temi, ma nima veze... J

Kljub precej turistični destinaciji se mi je Lipari zdel miren otoček. Na pečini nad pristaniščem se dviga trdnjava še iz normanskih časov, pa tudi stolnico in arheološki muzej se splača obiskati.


Na otoku Lipari je poleg turizma ena najpomembnejših panog lomljenje lehnjaka. Le tega je toliko, da ga naplavlja na plaže in ga prodajajo kot spominke v trgovinah. Zaradi njegovega prahu na morskem dnu se morje obarva od turkizne do svetlo smaragdne barve.


CANNOLI
»Leave the gun. Take the cannoli.« 
(iz filma Boter J



Cannoli je najbolj tipična sicilijanska sladica, ime pa naj bi prihajalo iz besede 'cannolo', kar pomeni majhna tuba. Cannolije je seveda možno dobiti kjerkoli na Siciliji, ampak slaščičarna na otoku Lipari mi je ostala najbolj v spominu. Ime sem sicer pozabila, stoji pa ob 'glavni' ulici čez center mesta in ima zasoljene cene, ampak vrhunske cannolije. Priporočam J

Za tiste bolj pogumne (ali pa bolj radovedne, kakor se vzame) pa še recept.

POTREBUJEŠ:
150 g moke
15 g grenkega kakava v prahu
20 g masla
1 jajce
270 g sladkorja
1 žlica marsale
1 žlica koruzne moke
1 kozarec mleka
500 g rikote
Čokoladne kapljice
Sesekljane pistacije
Sladkor v prahu za posip
Olivno olje

PRIPRAVIŠ:
Najprej pripraviš testeni ovoj: moko, kakav, maslo, jajce, marsalo in približno 40 g sladkorja zamesiš v gladko testo. Testo pustiš stati kakšno uro, potem pa ga na tanko razvaljaš in izrežeš kvadratke cca 12x12 cm. Kvadratke testa oviješ diagonalno okoli ognjevarnih tulcev in jih na vogalčkih stisneš skupaj z vlažnimi prsi, da se ne razlepijo.
Testo zlatorjavo ocvreš v vročem olju. Ko se ohladi, testo previdno snameš s tulcev.
Žlico koruzne moke zmešaš z mlekom, nato pa skupaj z rikoto in preostalim sladkorjem zmiksaš v gladko zmes. Primešaš še čokoladne kapljice in sesekljane pistacije. Z zmesjo napolniš testene tulce. Vsak cannoli okrasiš še z nekaj sesekljane pistacije in potreseš s sladkorjem v prahu.

Glede recepta za cannolije imam nekaj opomb:
* Original recept pravi, da je potrebno v rikoto primešati tudi na koščke narezano kandirano bučo. Jaz sem na lastno odgovornost to sestavino izpustila.
* Meni osebno so cannoliji boljši, če v nadevu ni čokoladnih kapljic.
* Marsala je italijansko desertno vino, ki izvira iz sicilijanskega mesta Marsala. Pri nas ga je možno dobiti v večjih centrih.
* Tulce za testeni ovoj se dobi nekje tam kjer dobiš tulce za šamrole. Ampak previdno - večina teh tulcev je malo konusnih - poiščite tiste, ki niso J

No, takšne cannolije pa imajo v tisti slaščičarni na Lipariju. Njamsi J



Pa dober tek J



Več...

ponedeljek, 5. avgust 2013

PRESNA SCHWARZWALDSKA TORTICA


Verjamete ali ne, tudi na štajerskem ne damo vseh višenj na šnops. Tu in tam celo kakšna ostane za take fine tortice J



POTREBUJEŠ:
ZA OSNOVO:
4 žlice ovsenih kosmičev
1 žlica mletih lešnikov / orehov / mandljev
1 žlica surovega kakava
2-3 žlice javorjevega sirupa (lahko tudi žlico ali dve medu - malenkost spremeni okus ampak je vseeno super)
2 žlici hladno stiskanega kokosovega olja
½ čajne žličke mesquite v prahu
Noževa konica sredice vanilijevega stroka

NADEV:
Razkoščičene in prepolovljene višnje
1 pest (cca 50 g) indijskih oreščkov
2 žlici hladno stiskanega kokosovega olja
1 žlica surovega kakava
2 žlici javorjevega sirupa (lahko spet nadomestiš z medom)
½ čajne žličke mesquite v prahu
Noževa konica sredice vanilijevega stroka

PRIPRAVIŠ:
Indijske oreščke namočiš v vodi, dobro je, da ostanejo namočeni kakšne tri ure, lahko pa tudi manj. Prav tako za kakšno uro namočiš ovsene kosmiče.

Ovsene kosmiče odcediš in jih z ostalimi sestavinami za osnovo zmiksaš v blenderju v gladko zmes. Zmes daš v posodico in s hrbtno stranjo žlice pritisneš ob dno. Na to plast položiš polovičke višenj (nič hudega, če je zraven še nekaj soka, ampak ne preveč).

Za kremo odcediš indijske oreščke in jih prav tako zmiksaš v blenderju z vsemi preostalimi sestavinami za nadev (razen seveda višenj, če ima slučajno kdo v tem trenutku kak blontni moment J). Kremo premažeš čez višnje, jo malo pritisneš ob posodico oziroma poljubno oblikuješ ter po želji še malo okrasiš s kakšno višnjo.

Se poskusiš zadržati in daš najprej malo v hladilnik J

Pa dober tek J


Več...

nedelja, 4. avgust 2013

SMASHING PUMPKINS


Ali bolje rečeno bučkini polpeti J. Z ovsenimi kosmiči. Takole nekako gre:

POTREBUJEŠ:
5 žlic ovsenih kosmičev
2 večji bučki
2 žlici pirine moke
2-3 žlice krušnih drobtin
2 jajci
Sol
Kajenski poper
Olje za cvrtje

PRIPRAVIŠ:
Ovsene kosmiče namočiš v vodi. Bučke naribaš, posoliš in pustiš v večjem cedilu stati nad kuhinjskim koritom, da spustijo vodo.
Jajci razžvrkljaš v večji posodi, dodaš odcejene ovsene kosmiče, odcejene bučke, pirino moko, poper ter po potrebi krušne drobtine. Masa ne rabi biti gosta, ampak je lahko še nekoliko tekoča.

V večji ponvi segreješ olje, z žlico zajemaš maso za polpete in jih kot kupčke polagaš v vroče olje. Ko na spodnji strani zakrknejo, jih s hrbtno stranjo žlice pritisneš ob dno, da jih malo sploščiš. Ko so na eni strani pečeni, jih previdno obrneš in popečeš še na drugi strani.


 Pa dober tek J
Več...

sobota, 3. avgust 2013

MOJITO


HAVANA, KUBA


Ne samo Havano, ampak kar celotno Kubo, je težko opisati. Moraš jo doživeti. Njene barve, temperament, ležernost, raznolikost, neobremenjenost. Čeprav bi se ob slednjem verjetno komu zataknilo, ker tako neobremenjeno življenje na Kubi vseeno ni. Drug sistem (da ne bom politizirala, ker ni na mestu) in revščina. Dve valuti. Ena za lokalno prebivalstvo, druga za turiste. Ločene trgovine – ene spet za lokalne prebivalce, ki plačujejo z nacionalnimi pesi (tečaj je cca 1/24 USD) in druge za turiste, ki plačujejo s konvertibilnimi pesi (ali krajše CUC-i). 

V trgovinah za turiste je možno kupiti marsikaj. Seveda s CUC-i, ki pa jih lokalci nimajo. Da bi prišli do te valute, morajo nekako poslovati s turisti. In tako ni nič neobičajnega, da na Kubi zdravniki in odvetniki vozijo taksije in tako pridejo do konvertibilnih pesov. Druga varianta pa je seveda črni trg. Roko na srce, Kuba je en sam črni trg. Ampak je prav luštno – turisti pridejo do cenejših cigar in ruma, Kubanci pa do CUC-ov. In svet je takoj lepši J

Česa v Havani ne smeš zamuditi? Na prvem mestu krajev in zgradb, ki jih navajajo vsi vodniki: avenija Malecon, trdnjava Morro, Plaza de la Catedral, El Capitolio (replika Capitola v Washingtonu), Muzej revolucije, Trg revolucije, stara kolonialna arhitektura, stari del mesta, ki je pod Unescovo zaščito, muzej ruma Havana Club... 




Pa vendar se splača pokukati še malo izven okvirjev turističnih vodnikov, odkriti skrite ulice...

obiskati lokalne tržnice... 

spoznati prijazne domačine...

zaplesati salso na ulici...

se peljati s starimi avtomobili...

...in seveda poskusiti čim več koktejlov J. Večkrat J.

To make long story short (kar se tiče ruma in koktejlov) – rum je lahko različno staran. Za koktejle se uporablja nestarani beli rum ali pa recimo tri leta star rum. Bolj starani rumi se pijejo čisti, ker jih je za koktejle menda »škoda« J.
V muzeju ruma Havana Club so nam najprej predstavili proizvodnjo ruma, nato pa smo imeli še šnelkurz iz mešanja koktejlov.



MOJITO

POTREBUJEŠ:
3 cl limetinega soka
5 cl belega ruma
nekaj lističev mete
2 čajni žlički rjavega sladkorja
malo mineralne vode

PRIPRAVIŠ:
Limetin sok in rjavi sladkor daš v kozarec. Premešaš, da se sladkor raztopi. Dodaš lističe mete in jih potolčeš z lesenim kladivcem, da začnejo izločati aromo. Kozarec do vrha napolniš z ledom in nato čez njega priliješ rum. Na koncu dodaš še za požirek mineralne vode.

Cheers J 
Več...
Naslednja objava Prejšnja objava Domov
 
GRIŽLJAJI SVETA Copyright © 2010 | Designed by: Compartidisimo