SLIVOVA GIBANICA

Še imate kaj sliv ali so revice že vse pristale v marmeladi? Če nimate, nič hudega… poglejte k sosedom J. Mogoče jih ravno danes ni doma in si lahko privoščite kakšno partizansko akcijo J.

Ob tem receptu moram nujno poudariti, da ne gre za avtorsko zadevo – gibanica je namreč prišla izpod rok moje mame, jaz sem samo naredila fotke in si prisvojila vso slavo J. Kako tipično slovensko, a? J

Torej…

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

300 g mehke moke

25 g kvasa (dobre pol kocke)

1,5 dcl mleka

1 jajce

1 rumenjak

Ščepec soli

Čajna žlička sladkorja

1 žlica ruma

ZA NADEV:

0,5 kg skute

1 velika kisla smetana ali mileram

1 jajce

Slive (Po pravici povedano ne znam oceniti (ne po številu in ne po teži), koliko sliv rabiš za velik pekač. Ampak če vam jih zmanjka in če sosedov dolgo ne bo doma, verjetno ni panike – še dodatnih pet minut strahu in to je to J)

PRIPRAVIŠ:

Zamesiš testo, po potrebi dodaš še malo več mleka, da dobiš lepo homogeno testo. Testo naj vzhaja pribl. 30 minut, nato ga premesiš in pustiš ponovno vzhajati. 

Testo razvaljaš na debelino 0,5 do 1 cm in ga položiš v velik pekač, ki si ga prej obložil s peki papirjem. Nekaj testa naj gleda čez rob pekača.

Jajce razžrvrkljaš in dodaš skuto ter kislo smetano. Vse skupaj dobro premešaš. Če je pretekoče, dodaš žlico mletega prosa (je bolj zdravo, kot če bi zgostili z moko, poleg tega proso ne bo spremenilo okusa nadevu). Poliješ po testu. Slive razkoščičiš in jih v posodici premešaš z malo sladkorja, nato pa jih obrnjene navzgor polagaš na nadev. Testo, ki gleda čez rob pekača, zapogneš nazaj čez nadev.

Daš za približno 50 minut v pečico, ogreto na 190°C.

Pa dober tek J

Več...

ZELENJAVNO GOBOV ZAVITEK

Zanimiva ideja za vse gobarske navdušence, pa tudi za vse ostale, ki boste gobe iz tega recepta gladko izpustili. Moram se kar takoj posipat s pepelom – o gobah nimam pojma. Ne znam jih nabirat, niti jih ne ločim med sabo, nič. Samo to sem si uspela zapomnit, da če najdeš takšno gobo, moraš tisti dan nujno povabiti taščo na kosilo J:

(Hecam se, da ne bo kdo resno vzel!)

No, tako so tudi v tem receptu uporabljene najbolj dolgočasne gobe – šampinjoni. Ampak ni kaj, zavitek je bil fenomenalen J.

POTREBUJEŠ:

3 stroke česna

120 g šampinjonov

1 čebulo

3-4 korenčke

1-2 bučki

1 rdečo papriko

½ glave cvetače

½ pločevinke koruze

1 jajce

100 ml smetane za kuhanje

Nekaj naribanega sira

Sol

Kajenski poper

Olivno olje

Malo raztopljenega masla

Sezam za posip

Vlečeno testo

Poleg zgoraj naštete zelenjave lahko uporabite oziroma dodate karkoli, kar imate v tistem trenutku v hladilniku oziroma na vrtu: špinačo, brokoli, peteršilj, feferone, češnjev paradižnik…. Nešteto možnosti, samo domišljija mora delati J.

PRIPRAVIŠ:

Česen sesekljaš in ga v ponvi prepražiš na olivnem olju. Dodaš očiščene in na lističe narezane šampinjone, jih prav tako malo prepražiš, nato pa do konca zdušiš.

Cvetačo nalomiš na manjše koščke in jo skuhaš v osoljenem kropu.

Čebulo narežeš na kolobarje, korenček, papriko in bučke pa na tanjše trakce. V ločeni ponvi vso zelenjavo prepražiš na nekaj olivnega olja, nato pa do konca zdušiš. Ostane naj čim manj tekočine. Pred koncem dodaš še malo smetane za kuhanje in pustiš da na rahlo prevre. Vse skupaj soliš in popraš, dodaš še koruzo, cvetačo in šampinjone.

V posodici razžvrkljaš jajce in dodaš nariban sir. Vse skupaj premešaš in dodaš še vso zelenjavo iz ponve.

Vlečeno testo razgrneš in premažeš z raztopljenim maslom. Dodaš zelenjavo s šampinjoni in zaviješ v zavitek. 

Če imate čas in voljo, lahko namesto večjega zavitka naredite več manjših žepkov – prav luštno izpade. Po vrhu posuješ sezamova semena in daš za 20 min v pečico, ogreto na 200°C.

Tisti bolj pridni boste seveda vlečeno testo naredili doma, jaz pa priznam - kupila sem že pripravljenega. Guilty as charged J.

Ker je doma na vrtu bilo še nekaj kumar, smo zraven jedli (ja, spet J) tzatziki.

Pa dober tek J

Več...

HUMMUS

ASUAN, EGIPT (1.del)

Po treh dneh smo zapustili kaotični Kairo in se z nočnim vlakom odpravili v Asuan. Tam nas je pričakal sonček, nebo brez oblačka, čistejši zrak, bistveno manj ljudi in turistov ter prijaznejši in manj vsiljivi domačini. S tem nočnim vlakom je povezana ena zanimiva anekdota, ki je marsikomu povzročila nekaj sivih las, ampak – konec dober, vse dobro.

Takole je bilo – nič hudega sluteči smo se vkrcali na vlak, se kolikor toliko udobno namestili na »ležiščih« in se prepustili nočni vožnji razmajanega in škripajočega vlaka. Kot rečeno, Asuan je naslednje jutro pozitivno presenetil, prepustili smo se ritmu mesta in nikomur ni padlo na pamet, da bi se kaj preveč javljal domačim v rodno Slovenijo. In ko smo čez kakšen dan vklopili telefone, je bilo vse skupaj še bolj kaotično kot Kairo dva dni prej – v Sloveniji so namreč poročali, da je nočni vlak iz Kaira v Asuan iztiril, bilo naj bi menda deset mrtvih, mi pa vsi nedosegljivi na telefon. Verjamem, da je doma nastala panika, ampak – hvalabogu za nas – je iztiril vlak, ki je odpeljal iz Kaira kakšnih 10 minut za nami, tako da je gospa s koso zamahnila le 10 minut stran od nas. Na tem mestu sožalje tistim, ki so izgubili ljubljeno osebo na tem vlaku in še enkrat iskreno opravičilo domačim – res nismo vedeli, kaj se dogaja!

Nisem čisto ziher, če je na mestu, da povem vzrok iztirjenja tistega nesrečnega vlaka, ampak ker je moj stil pisanja pač takšen kot je, in ker sva si s črnim humorjem precej domača, bom vseeno napisala – vlak je iztiril, ker je na tirih stala krava. Tako je, vsaj smeškota sem se vzdržala. Ali pa tudi ne J.

V Asuanu se (vsaj po mojem) prvič začuti pridih mame Afrike. Živahno življenje ob Nilu in vroč puščavski pesek na obeh bregovih sta tukaj kot eno... 

Najprej smo si privoščili umirjeno vožnjo s tradicionalno egipčansko feluko – lesena barkača z jadri, res umirjeno, luštno in pristno. Seveda spretni egipčanski trgovci nikoli ne počivajo in tako smo tudi na feluki lahko kupovali različen nakit iz kameljih kosti. Tudi ostale feluke enostavno začnejo pluti ob tvoji feluki in Egipčani ponujajo svoje blago kar »iz krova na krov«. Seveda je moja škatlica z nakitom od takrat dalje bistveno bolj polna, nisem si mogla pomagati J. S feluko smo kruzali sem in tja po Nilu, bolj kot ne v odvisnosti od vetra in spretnosti krmarja. Opazovali smo ljudi, ki jim Nil še danes daje edini vir preživetja…

…se peljali mimo hotela Old Cataract, v katerem naj bi živela Agatha Christie, ko je napisala knjigo Smrt na Nilu…

Btw… ste vedeli, da je bil mož Agathe Christie slavni britanski arheolog, ki je precej izkopaval prav v Egiptu?

Ogledali smo si botanični vrt na majhnem otočku sredi Nila, ki ga je ustanovil britanski vojak Lord Kitchener, po katerem ima botanični vrt tudi ime...

Iz botaničnega vrta smo se odpravili na drugo stran Nila, kjer smo »odkamelali« v bližnjo Nubijsko vasico... 

Nubijci so bili zame pravo doživetje! Uživala kot že dolgo ne! 

Ampak o Nubijcih več v kakšni od naslednjih objav, Asuan je res pustil močan vtis name. 

Zdaj pa k hrani - hummus je zanimiv že zaradi fonetične povezave z eno drugo slovensko besedo, ne? J Pa brez skrbi, nimata nič skupnega... Hummus je ene vrste pomaka oziroma namaz iz čičerike in jo poznajo povsod na Bližnjem vzhodu... 

    

HUMMUS

POTREBUJEŠ: 

100 g čičerike (prosim, ne tiste iz konzerve!)

2 srednje velika stroka česna

Sok ½ limone

2 žlici vode, v kateri se je kuhala čičerika

2 žlici olivnega olja

1 žlica tahinija (recept za tahini najdeš na koncu te objave)

Sol

Po želji malo belega popra

PRIPRAVIŠ:

Čičeriko čez noč namočiš, nato pa jo 45 minut kuhaš v rahlo osoljeni vodi. Ko je kuhana, jo odcediš, daš v blender, dodaš še vse ostale sestavine ter zmiksaš v gladko zmes.

Hummus lahko uporabiš na različne načine, jaz sem si privoščila takšno zdravo večerjo:

Pa dober tek J 

Več...

VANILIJEVA PROSENA KAŠA Z DOMAČIMI BRESKVAMI

Prosena kaša, a? J Verjetno lahko z mano vred na prste ene roke naštejete jedi, ki jih znate narediti iz prosene kaše. No, morda bo komu dovolj že kakšen prst ali dva, morda si bo kdo celo mislil »Prosena kaša? Sem že slišal ja… to dajejo otrokom, ne?« J. Ni kaj, dajmo malo obuditi spomine na otroštvo, na kašice in mlečne rižke, in zadevo narediti malo bolj sodobno in zrelo…

POTREBUJEŠ:

1 l mleka

150 g prosene kaše

3 žlice rjavega sladkorja

2 dcl sladke smetane

1 vanilijev puding

3 breskve

Cimet po okusu

PRIPRAVIŠ:

Breskve oplakneš pod tekočo vodo, jih prepoloviš in narežeš na manjše koščke.

Mleko počasi zavreš in primešaš proseno kašo. Dodaš še sladkor in cimet ter na zmernem ognju kuhaš približno 20 minut, dokler ni prosena kaša popolnoma mehka. Ena stvar – če katero mika, da bi zraven gledala kakšno Esmeraldo ali Larino izbiro ali karkoli se že pač zdaj gleda, prosim – boste gledale ponovitev, zraven mleka je treba stat in MEŠAT! Brez heca! J

Med tem v posodico naliješ sladko smetano, dodaš vanilijev puding in premešaš, da ni grudic. Ko je prosena kaša kuhana, ji primešaš puding (da mi slučajno katera ne škili na TV! J) in še malo pokuhaš. Na koncu primešaš še breskve.

Masa je kar precej gosta. Pustiš da se malo ohladi (ne preveč) ter z njo napolniš posodice za sladoled. 

Postaviš v hladilnik, da se popolnoma ohladi, nato pa po želji okrasiš s sladko smetano in sesekljanimi pistacijami. No, zdaj pa le poiščite tisto nadaljevanko! J

Pa dober tek J

Več...

TROPSKA PITA

SANTIAGO DE CUBA, KUBA (1.DEL)

Tudi če sodiš med tiste ljudi, ki se težko nad čim navdušijo, te Santiago de Cuba ne bo pustil ravnodušnega. Morda po samem izgledu malenkost zaostaja za Trinidadom (gre za izključno mojo oceno, da ne bo pomote)... 

...ampak po temperamentu je daleč pred vsemi ostalimi kubanskimi mesti. Glasba v Casas de la trova, salsa in reggaeton kar na ulici... in fantje, drage moje, fantje tam so za prste obliznit! Pa kako plešejo! Uf! J 

V Santiagu je prebivalstvo bistveno bolj »črnsko«, kot drugod po Kubi. Razlog je v tem, da so včasih tukaj pristajale ladje, ki so vozile sužnje iz Afrike, in današnje prebivalstvo Santiaga je pravzaprav potomstvo teh Afričanov...

Santiago de Cuba je drugo največje kubansko mesto in leži na jugovzhodu otoka ob Karibskem morju. Iz zgodovinskega vidika gre za zelo pomembno mesto, saj je močno povezano z revolucijo, po kateri je Kuba tako znana. Kubanska revolucija se je namreč začela prav v Santiagu, in sicer 26. julija 1953 z neuspelim napadom Fidela Castra na vojašnico Moncada. Po tem neuspelem dejanju, ki je postavilo temelje za nadaljnji revolucionarni boj, je dobilo ime revolucionarno »Gibanje 26. julij«.  

Poleg tega v spomin na ta dogodek v Santiagu še danes poteka eden izmed najbolj znanih karnevalov na svetu, in sicer se začne vsako leto prav 26. julija. Meni karnevala ni uspelo videti, saj sem bila na Kubi novembra, sem pa bila v Muzeju karnevala, kjer hranijo karnevalske maske. Impozantno, res!

Tudi nekdanja vojašnica Moncada je danes spremenjena v muzej, zanimivo je, da je zunanjost te vojašnice/muzeja še danes polna lukenj od napada leta 1953, saj jih Fidel Castro v spomin na revolucijo ni pustil zakrpati: 

Tako je to – Kuba in revolucija gresta z roko v roki.

Vendar Santiago ni ostal znan po neuspeli revoluciji, saj je Fidel Castro 1. januarja 1959 naznanil zmago kubanske revolucije prav z balkona mestne hiše v Santiagu. Viva la revolucion! J

Na Kubo sem odpotovala le nekaj dni po orkanu Sandy, ki je žal pustil kar nekaj posledic tudi v Santiagu. Če dobro pogledate fotko katedrale, boste videli, da na vrhu zvonikov nekaj manjka... 

...poleg tega je park pred katedralo bil pred našim prihodom baje popolnoma v senci palm, ki jih je Sandy dobesedno izruvala. Tudi pokopališče Santa Ifigenija (o tem več v kateri izmed naslednjih objav) je bilo precej poškodovano in so ga v času našega prihoda že začeli obnavljati.

V orkanu Sandy je bil poškodovan tudi hotel, v katerem bi naj prenočili. Ampak ni panike, smo dobili nadomestnega kar v centru mesta! Carsko!

In prav v tem hotelu sem pri večerji za sladico dobila pito fantastičnega okusa J. Takole sem si jo pričarala doma:

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

200 g mehke bele moke

100 g zmehčanega masla

1 rumenjak

30 g sladkorja

1 vanilin sladkor

2 žlici hladne vode

Ščepec soli

Noževa konica pecilnega praška

Malo nastrgane limonine lupinice

Nekaj kapljic limoninega soka

ZA NADEV:

1 mango

500 ml mleka

2 stroka vanilije

40 g sladkorja

2 jajci

15 g koruznega škroba

1 vanilin sladkor

Noževa konica kurkume

PRIPRAVIŠ:

Iz sestavin za testo zamesiš gladko testo, ga oblikuješ v kroglo in pustiš kakšno uro počivati v hladilniku.

Olupiš mango in ga na tanko narežeš na manjše koščke (če se vam bo ob tem opravilu zazdelo, da nimate pojma, kaj delate – potem ste na pravi poti J).

Testo vzameš iz hladilnika in ga na pomokani površini na tanko razvaljaš. Nato z njim obložiš dobro namaščen in pomokan pekač za pite premera 26 – 28 cm. Na večih mestih ga preluknjaš z vilicami in daš za približno 20 min v pečico, ogreto na 180 – 200 °C. Med tem v kozico naliješ mleko in pristaviš na ogenj. Vanilijeva stroka zarežeš po dolžini in z noževo konico postrgaš sredico. Sredico primešaš v mleko in dodaš še prerezana vanilijeva stroka. Pustiš, da zavre, odstaviš in odstraniš vanilijeva stroka.

Odvzameš približno štiri žlice vanilijevega mleka ter jih skupaj z rumenjaki, sladkorjem, vanilijevim sladkorjem in škrobom penasto umešaš. Vse skupaj dodaš vanilijevemu mleku, za bolj rumeno barvo dodaš še noževo konico kurkume in vse skupaj med stalnim mešanjem še enkrat zavreš.

Pustiš, da se ohladi (stalno mešaš, da se ne naredi skorjica) in dodaš še sneg beljakov.

Testo vzameš iz pečice in pustiš, da se malenkost ohladi. Nato na testo enakomerno naložiš koščke manga. Čez poliješ vanilijevo kremo in daš peči še za kakšnih 15 – 20 min na 180°C.

»Tropska pita« sem jo poimenovala zato, ker k vanilijevi kremi odlično paše katerokoli tropsko sadje. Lahko ga uporabiš tudi več vrst hkrati, na primer ananas, banane, mango… kombinacij je nešteto. 

Jaz sem v Santiagu poskusila pito iz papaje in vanilijeve kreme in moram priznati – je bistveno boljša kot ta z mangom. Zato sem malo pofirbcala in prišla do informacije, da je papajo možno dobiti pri nas v večjih centrih v decembru in januarju. Hmmm, morda pa si jo naredim pozimi namesto rojstnodnevne torte? J

Pa dober tek J

Več...

OCVRTE POLNJENE PAPRIKE

Rdeča špic paprika je tukaj! Ocvrte polnjene paprike je delala moja mama, ko sem bila še majhna, potem pa je recept kar nekako potonil v pozabo… Tako da lahko pravzaprav rečem, da gre za ene vrste "retro" jed J. 

POTREBUJEŠ:

Nekaj rdečih špic paprik

Na tanke rezine narezane pečene puranje prsi (ali šunko,…)

Sir

Moko, jajce in krušne drobtine za paniranje

Olje za cvrtje

PRIPRAVIŠ:

Paprikam odstraniš pecelj in semena, vendar jih pri tem ne prerežeš (jih izvotliš). Položiš jih na velik pekač, obložen s peki papirjem, in jih daš v pečico, ogreto na približno 200°C. Pustiš v pečici kakšnih 45 min (no, vmes jih nekajkrat obrneš), tako da začnejo nastajati mehurji. Nič hudega, če paprika na kakšnem koncu malo počrni, ampak ne sme se zažgati. 

Paprike nato vzameš iz pečice in jih previdno zložiš v lonec ter čim prej pokriješ s pokrovko. Vlaga, ki se bo ustvarila v loncu, bo omogočila lupini paprike, da še lažje odstopi in tako bomo imeli z lupljenjem manj dela. Pustiš, da se paprike v loncu ohladijo, potem pa jih vzameš ven in olupiš "do golega" J. Previdno, da paprika ne poči.

Sir narežeš na palčke, malo krajše od paprik, jih oviješ v rezine pečenih puranjih prsi in z njimi napolniš paprike. Paprike pri vrhu dobro zapreš z zobotrebcem ali dvema, ter jih previdno dvakrat spaniraš. Ocvreš v vročem olju.

Pa dober tek J

Več...

PRESNE SMOKVICE

Don Juan i smokvica, to smo ti i ja… se spomnite tega komada? Uh, je bilo leta gospodovega rajenerazmišljamkaterega J. V glavnem, sezona smokvic je tukaj, don Juanov je pa itak celo leto povsod polno J

POTREBUJEŠ:

2 smokvi

40 g indijskih oreščkov

1 banano

1 žlico hladno stiskanega kokosovega olja

Sredico enega stroka vanilije

Cimet

Sesekljane pistacije

PRIPRAVIŠ:

Indijske oreščke za nekaj časa namočiš v vodi. Odcediš, primešaš na kolobarje narezano banano, kokosovo olje, vanilijo in cimet ter vse skupaj zmiksaš s paličnim mešalnikom. Če je zelo tekoče, postaviš za nekaj časa v hladilnik, da se začne kokosovo olje strjevati.

Smokvi prerežeš na četrtine, vendar ne čisto do konca. Napolniš s pripravljeno zmesjo in potreseš s sesekljanimi pistacijami.

Pa dober tek J

Več...