TROPSKA PITA

SANTIAGO DE CUBA, KUBA (1.DEL)

Tudi če sodiš med tiste ljudi, ki se težko nad čim navdušijo, te Santiago de Cuba ne bo pustil ravnodušnega. Morda po samem izgledu malenkost zaostaja za Trinidadom (gre za izključno mojo oceno, da ne bo pomote)... 

...ampak po temperamentu je daleč pred vsemi ostalimi kubanskimi mesti. Glasba v Casas de la trova, salsa in reggaeton kar na ulici... in fantje, drage moje, fantje tam so za prste obliznit! Pa kako plešejo! Uf! J 

V Santiagu je prebivalstvo bistveno bolj »črnsko«, kot drugod po Kubi. Razlog je v tem, da so včasih tukaj pristajale ladje, ki so vozile sužnje iz Afrike, in današnje prebivalstvo Santiaga je pravzaprav potomstvo teh Afričanov...

Santiago de Cuba je drugo največje kubansko mesto in leži na jugovzhodu otoka ob Karibskem morju. Iz zgodovinskega vidika gre za zelo pomembno mesto, saj je močno povezano z revolucijo, po kateri je Kuba tako znana. Kubanska revolucija se je namreč začela prav v Santiagu, in sicer 26. julija 1953 z neuspelim napadom Fidela Castra na vojašnico Moncada. Po tem neuspelem dejanju, ki je postavilo temelje za nadaljnji revolucionarni boj, je dobilo ime revolucionarno »Gibanje 26. julij«.  

Poleg tega v spomin na ta dogodek v Santiagu še danes poteka eden izmed najbolj znanih karnevalov na svetu, in sicer se začne vsako leto prav 26. julija. Meni karnevala ni uspelo videti, saj sem bila na Kubi novembra, sem pa bila v Muzeju karnevala, kjer hranijo karnevalske maske. Impozantno, res!

Tudi nekdanja vojašnica Moncada je danes spremenjena v muzej, zanimivo je, da je zunanjost te vojašnice/muzeja še danes polna lukenj od napada leta 1953, saj jih Fidel Castro v spomin na revolucijo ni pustil zakrpati: 

Tako je to – Kuba in revolucija gresta z roko v roki.

Vendar Santiago ni ostal znan po neuspeli revoluciji, saj je Fidel Castro 1. januarja 1959 naznanil zmago kubanske revolucije prav z balkona mestne hiše v Santiagu. Viva la revolucion! J

Na Kubo sem odpotovala le nekaj dni po orkanu Sandy, ki je žal pustil kar nekaj posledic tudi v Santiagu. Če dobro pogledate fotko katedrale, boste videli, da na vrhu zvonikov nekaj manjka... 

...poleg tega je park pred katedralo bil pred našim prihodom baje popolnoma v senci palm, ki jih je Sandy dobesedno izruvala. Tudi pokopališče Santa Ifigenija (o tem več v kateri izmed naslednjih objav) je bilo precej poškodovano in so ga v času našega prihoda že začeli obnavljati.

V orkanu Sandy je bil poškodovan tudi hotel, v katerem bi naj prenočili. Ampak ni panike, smo dobili nadomestnega kar v centru mesta! Carsko!

In prav v tem hotelu sem pri večerji za sladico dobila pito fantastičnega okusa J. Takole sem si jo pričarala doma:

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

200 g mehke bele moke

100 g zmehčanega masla

1 rumenjak

30 g sladkorja

1 vanilin sladkor

2 žlici hladne vode

Ščepec soli

Noževa konica pecilnega praška

Malo nastrgane limonine lupinice

Nekaj kapljic limoninega soka

ZA NADEV:

1 mango

500 ml mleka

2 stroka vanilije

40 g sladkorja

2 jajci

15 g koruznega škroba

1 vanilin sladkor

Noževa konica kurkume

PRIPRAVIŠ:

Iz sestavin za testo zamesiš gladko testo, ga oblikuješ v kroglo in pustiš kakšno uro počivati v hladilniku.

Olupiš mango in ga na tanko narežeš na manjše koščke (če se vam bo ob tem opravilu zazdelo, da nimate pojma, kaj delate – potem ste na pravi poti J).

Testo vzameš iz hladilnika in ga na pomokani površini na tanko razvaljaš. Nato z njim obložiš dobro namaščen in pomokan pekač za pite premera 26 – 28 cm. Na večih mestih ga preluknjaš z vilicami in daš za približno 20 min v pečico, ogreto na 180 – 200 °C. Med tem v kozico naliješ mleko in pristaviš na ogenj. Vanilijeva stroka zarežeš po dolžini in z noževo konico postrgaš sredico. Sredico primešaš v mleko in dodaš še prerezana vanilijeva stroka. Pustiš, da zavre, odstaviš in odstraniš vanilijeva stroka.

Odvzameš približno štiri žlice vanilijevega mleka ter jih skupaj z rumenjaki, sladkorjem, vanilijevim sladkorjem in škrobom penasto umešaš. Vse skupaj dodaš vanilijevemu mleku, za bolj rumeno barvo dodaš še noževo konico kurkume in vse skupaj med stalnim mešanjem še enkrat zavreš.

Pustiš, da se ohladi (stalno mešaš, da se ne naredi skorjica) in dodaš še sneg beljakov.

Testo vzameš iz pečice in pustiš, da se malenkost ohladi. Nato na testo enakomerno naložiš koščke manga. Čez poliješ vanilijevo kremo in daš peči še za kakšnih 15 – 20 min na 180°C.

»Tropska pita« sem jo poimenovala zato, ker k vanilijevi kremi odlično paše katerokoli tropsko sadje. Lahko ga uporabiš tudi več vrst hkrati, na primer ananas, banane, mango… kombinacij je nešteto. 

Jaz sem v Santiagu poskusila pito iz papaje in vanilijeve kreme in moram priznati – je bistveno boljša kot ta z mangom. Zato sem malo pofirbcala in prišla do informacije, da je papajo možno dobiti pri nas v večjih centrih v decembru in januarju. Hmmm, morda pa si jo naredim pozimi namesto rojstnodnevne torte? J

Pa dober tek J