Prikaz objav z oznako Sicilija. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Sicilija. Pokaži vse objave

četrtek, 8. avgust 2013

CANNOLI


OTOK LIPARI, SICILIJA


Otok Lipari je del Eolskega otočja na severovzhodu Sicilije, ki so ga Grki poimenovali po Eolu, bogu vetra. Poleg otoka Lipari, ki je največji, otočje sestavljajo še otoki Salina, Vulcano, Filicudi, Alicudi, Panarea in verjetno najbolj znan Stromboli.

Na otok Lipari je možno priti iz pristanišča v Milazzu, od koder precej pogosto vozijo trajekti. Ker se turistična sezona takrat še ni začela, je besedna zveza »precej pogosto« očitno pomenila nekaj drugega, kot bi človek pričakoval J. 
Zadnji trajekt naj bi peljal na Lipari ob sedmih zvečer. Za vsak slučaj sva bila tam že ob petih popoldan. Greva kupit karte in prodajalka pravi, da pelje trajekt samo ob devetih zvečer. Ko vprašam zakaj, če je kaj narobe s trajektom, dobim odgovor, da ni nič narobe, ampak so se pač tako odločili. No special reason. Pritisk mi začne naraščati čez damsko mejo in še dobro da vskoči Andrej, drugače bi poleg angleških in italijanskih besed lahko slišali tudi kakšno krepko bosansko J. 

Ni kaj, po hladnem hmeljevem napitku so se glave ohladile in tegobe so bile pozabljene. Pa pustimo za zdaj ob strani dejstvo, da sva se tako zasedela, da sva na koncu skoraj zamudila tisti trajekt ob devetih J. Se zgodi J. Na Lipari sva v glavnem prispela. Po temi, ma nima veze... J

Kljub precej turistični destinaciji se mi je Lipari zdel miren otoček. Na pečini nad pristaniščem se dviga trdnjava še iz normanskih časov, pa tudi stolnico in arheološki muzej se splača obiskati.


Na otoku Lipari je poleg turizma ena najpomembnejših panog lomljenje lehnjaka. Le tega je toliko, da ga naplavlja na plaže in ga prodajajo kot spominke v trgovinah. Zaradi njegovega prahu na morskem dnu se morje obarva od turkizne do svetlo smaragdne barve.


CANNOLI
»Leave the gun. Take the cannoli.« 
(iz filma Boter J) 



Cannoli je najbolj tipična sicilijanska sladica, ime pa naj bi prihajalo iz besede 'cannolo', kar pomeni majhna tuba. Cannolije je seveda možno dobiti kjerkoli na Siciliji, ampak slaščičarna na otoku Lipari mi je ostala najbolj v spominu. Ime sem sicer pozabila, stoji pa ob 'glavni' ulici čez center mesta in ima zasoljene cene, ampak vrhunske cannolije. Priporočam J

Za tiste bolj pogumne (ali pa bolj radovedne, kakor se vzame) pa še recept.

POTREBUJEŠ:
150 g moke
15 g grenkega kakava v prahu
20 g masla
1 jajce
270 g sladkorja
1 žlica marsale
1 žlica koruzne moke
1 kozarec mleka
500 g rikote
Čokoladne kapljice
Sesekljane pistacije
Sladkor v prahu za posip
Olivno olje

PRIPRAVIŠ:
Najprej pripraviš testeni ovoj: moko, kakav, maslo, jajce, marsalo in približno 40 g sladkorja zamesiš v gladko testo. Testo pustiš stati kakšno uro, potem pa ga na tanko razvaljaš in izrežeš kvadratke cca 12x12 cm. Kvadratke testa oviješ diagonalno okoli ognjevarnih tulcev in jih na vogalčkih stisneš skupaj z vlažnimi prsi, da se ne razlepijo.
Testo zlatorjavo ocvreš v vročem olju. Ko se ohladi, testo previdno snameš s tulcev.
Žlico koruzne moke zmešaš z mlekom, nato pa skupaj z rikoto in preostalim sladkorjem zmiksaš v gladko zmes. Primešaš še čokoladne kapljice in sesekljane pistacije. Z zmesjo napolniš testene tulce. Vsak cannoli okrasiš še z nekaj sesekljane pistacije in potreseš s sladkorjem v prahu.

Glede recepta za cannolije imam nekaj opomb:
* Original recept pravi, da je potrebno v rikoto primešati tudi na koščke narezano kandirano bučo. Jaz sem na lastno odgovornost to sestavino izpustila.
* Meni osebno so cannoliji boljši, če v nadevu ni čokoladnih kapljic.
* Marsala je italijansko desertno vino, ki izvira iz sicilijanskega mesta Marsala. Pri nas ga je možno dobiti v večjih centrih.
* Tulce za testeni ovoj se dobi nekje tam kjer dobiš tulce za šamrole. Ampak previdno - večina teh tulcev je malo konusnih - poiščite tiste, ki niso J

No, takšne cannolije pa imajo v tisti slaščičarni na Lipariju. Njamsi J



Pa dober tek J



Več...

petek, 2. avgust 2013

OLIVE, MANDLJI IN PISTACIJE


CATANIA, SICILIJA (3. del)

Zadnji večer, preden sva zapustila Catanio v smeri Etne, sva se seveda še malo potepala po mestu. Na easy, da se ne bi preveč zmatrala pred »vzponom«, ki naju je čakal naslednji dan.

Zavijeva v ulico, ki je že od daleč delovala nekoliko »študentsko«. Pravi plac za eno hladno pivičko po napornem dnevu J. Ulica je prijetno dišala po zelenem in v zraku je bilo čutiti ogromno vitaminov T, H in C J

Posušiva tisto pivičko in se nameniva nazaj proti najinemu B&B. Me prav zanima, če bo Giuseppe nocoj tam. Srečkoviča, kot sva, na poti nazaj na Piazza Duomo naletiva na sejem – bil je namreč prvi maj in se je dogajalo na polno. Na spodnjih fotkah je nekaj kulinaričnih utrinkov iz sejma in da bo naslov posta bolj jasen – Sicilija je znana po olivah, mandljih in pistacijah – ob vznožju Etne imajo cele plantaže pistacije (vasica Bronte, če se bo kdo kdaj tja namenil). In kaj vse izdelujejo iz teh pistacij in mandljev! Namaze, kreme, pesto za testenine, sladice iz marcipana na sto in en način (marcipan je sicer iz mandljev), v glavnem ni da ni! Uboga moja denarnica J. In moj hrbet, ki je moral vse to še nekaj dni nositi!




Naslednje jutro se pri Indijcu odjaviva in pred B&B čakava na kombi za Etno. V enosmerno ulico pripelje razdrapani Fiat Tipo, ki je nekoč bil modre barve (no, v bistvu je tudi nekoč bil Fiat Tipo, ker temu težko še rečeš avto J). Šofer se odloči bočno parkirati točno na mestu, kjer je bila ob pločniku že parkirana neka Vespa. Čakaj, tole bo pa zanimivo, si mislim. Spredaj avto, zadaj avto, vmes Vespa – in tip bi rad bočno parkiral OB vespo. Čudno se sliši, vem, in tako je tudi dejansko bilo. 

Tip se loti manevrov, ki jim v Italiji očitno rečejo bočno parkiranje, in najprej z zadnjim delom avta butne zadaj parkiran avto. Kot da se ni nič zgodilo, popravi kolesa, začne lesti naprej in seveda butne še spredaj parkiran avto. Zravna avto čisto ob Vespo, tako da ga je še čisto malo gledalo na cesto, počasi leze nazaj in seveda še enkrat butne avto, parkiran zadaj. Jaz komaj zadržujem smeh, Andrej pa s spuščeno spodnjo čeljustjo nepremično bulji v šoferja. Ja, je pač malo bolj občutljiv na avte in točno vem, kaj ga je bolelo J. 

Iz avta stopi tip, ki super paše k avtu – oblečen v stilu »je*e se mi za cel svet«, frizura pa malo daljši blontni kodri na petarda style. Nameni se preko ceste proti nama, gleda najine nahrbtnike, gleda malo mene, malo Andreja, pa spet malo mene, se začne ustavljati in nato vpraša: »Are you miss Babič?« Skoraj sem padla dol. In tako sem spoznala Giuseppeja J.

Več...

četrtek, 1. avgust 2013

PLESKAVICA S PISTACIJAMI


CATANIA, SICILIJA (2. del)

B&B v Catanii je bil prav simpatičen in predvsem multi-kulturen: lastnik Giuseppe je Italijan, pohištvo je iz Ikee, na recepciji pa dela Indijec, za katerega si ne bi upala trditi, da je polnoleten. No, za razliko od ostalih nastanitev, je tale »receptor« kljub svojim rosnim letom znal vsaj zadovoljivo polomljenščino (mešanico angleških, italijanskih in indijskih besed), ki jo je spretno dopolnjeval z »radbibilbrucelee« kriljenjem z rokami J.

Kakorkoli, uspeli smo se zmeniti, da lastnika zdaj ni in da pride šele zjutraj. Z lastnikom Giuseppejem sem si še pred odhodom na Sicilijo izmenjala kar nekaj mejlov, imel je namreč neke vrste »odpiralni čas« v katerem si se moral oglasiti na recepciji, sicer je bil B&B zaklenjen. In res me je zanimalo, kakšen je ta Giuseppe v resnici, kak mlad simpatičen Sicilijanec mogoče? J. V glavnem, Giuseppeja ni bilo tam, ključe sva dobila, Indijec pa je zaključil blagajno z »Okej, ju olredi pej tu Džuzepe, evriting fajn« J Prav, očitno mi ni usojeno, da spoznam Giuseppeja.

Tisti dan sva se z avtobusom namenila v Syracuze in se vrnila v Catanio šele proti večeru. Ni nama bilo do restavracij, zato sva se usput ustavila v nekem fast foodu. In kot vedno me je tudi tokrat presenetila in navdušila ulična hrana. Naročila sem si navadno pleskavico, ki pa je bila prerezana na pol in napolnjena s sesekljanimi pistacijami. Nič kompliciranega in zelo okusno, malo drugače in predvsem dobra ideja za popestritev naših domačih piknikov J


Pa dober tek J

Več...

TESTENINE ALLA NORMA


CATANIA, SICILIJA (1. del)

Catania je drugo največje mesto Sicilije in predvsem odskočna deska za obisk Etne. Leži na vzhodu otoka in ga »Osamljeni planet« sploh ne uvršča med top 10 destinacij, ki naj bi jih obiskal na Siciliji. Zato sem načrtovala v Catanii zgolj eno nočitev. A ker se je (hvalabogu) spet vmešala gospa usoda, sva v Catanii prenočila dvakrat in jo prekruzala po dolgem in počez. 



Začelo se je nekako takole – iz železniške postaje sva se namenila proti Bed&Breakfastu, ki sem ga rezervirala pri Giuseppeju. Nekoliko izgubljeno sva tavala po enosmernih ulicah in se bolj ali manj spretno izogibala Fiatom in Vespam ter iskala pravo ulico. Prijazen starejši Sicilijanec se je ustavil in nama ponudil pomoč. Nič ga ni skrbelo dejstvo, da ne zna angleško, midva pa ne italijansko. Enostavno je zamahnil z roko, češ naj mu slediva. Pa smo šli. On s štruco kruha pod eno roko in cigareto v drugi roki, midva pa vsak s svojim nahrbtnikom in zemljevidom Catanie. Pripeljal naju je na cilj, vmes pa naju je še uspel opozoriti, da sva nastanjena v nevarni soseski in da naj bova previdna. No ja, mogoče soseska res ni bila primerna za kakšen sproščen večerni sprehod, ampak huje kot to se nama ni zdelo. Kakor koli, kapo dol pred že pregovorno sicilijansko prijaznostjo.


Ker sva v Catanio prišla iz Agrigenta, sem najprej opazila razlike v »barvah« mesta – Agrigento je bil svetel, stavbe so bile rumenkastih barv, zgrajene iz peščenjaka. Stavbe v Catanii pa so zaradi številnih potresov in vulkanskih izbruhov Etne bodisi obnovljene bodisi zgrajene na novo in sicer iz temnega vulkanskega kamna (lava stone).

Najpomembnejši spomeniki v Catanii stojijo okrog Piazza Duomo – katedrala, posvečena Sveti Agati, Elephant Fountain, Rimsko gledališče, trdnjava Castello Ursino,…



TESTENINE ALLA NORMA

Jed bi naj dobila ime po Bellinijevi operi Norma in naj bi jo prvič ponudili prav v Catanii. In kaj rečete, kaj sem si naročila za večerjo v Catanii? J
Za vse tiste, ki bi radi testenine alla Norma poskusili v lastni izvedbi:

POTREBUJEŠ:
250 g peresnikov (hmmm, tukaj imam eno dilemo – jaz sem v Catanii dobila »peresnike« alla Norma, čeprav precej receptov govori o špagetih. Presodite sami, jaz sem večji ljubitelj peresnikov kot špagetov, zato sem napisala kar peresniki)
½ kg zrelih paradižnikov
100 g rikote
1 večji ali 2 manjša jajčevca
2 stroka česna
1 srednje velika čebula
Sveža bazilika
Olivno olje
Sol
Poper

PRIPRAVIŠ:
Jajčevce zrežeš na manjše kose in jih postaviš v skledo s slano vodo za približno eno uro. Med tem pripraviš paradižnikovo omako: paradižnike in čebulo zrežeš na kose, daš v ponev ter dodaš cel česen in baziliko. Soliš in popraš ter mešaš toliko časa, da izpari vsa tekočina. Omako s kuhalnico pretlačiš skozi cedilo ali zmešaš s paličnim mešalnikom ter dodaš malo olivnega olja.

Jajčevce vzameš iz slane vode, jih »ožameš« in popražiš na vročem olju.

Peresnike skuhaš al dente in jih serviraš na krožnik. Rikoto potreseš po špagetih in preliješ s paradižnikovo omako.

Količine so približno za dva popotnika, pa še ostane prostor za kakšen cannoli J

No, takole pa so peresnike alla Norma servirali meni:


Pa dober tek J

Več...

sobota, 13. julij 2013

ČEŠNJEV PARADIŽNIK V MARINADI IZ OLIVNEGA OLJA IN MANDLJEV


CORLEONE, SICILIJA


Da, kraj s tem imenom dejansko obstaja J. Corleone je majho mestece približno na pol poti med Palermom in Agrigentom. Je dejansko rojstni kraj nekaterih mafijskih šefov, kot na primer Toto Riina in Bernardo Provenzano. Čeprav je kraj postal znan predvsem zaradi filma Boter in mafijskega šefa Vita Corleona, so prizore pravzaprav posneli v bližnji vasici Savoca.


Kljub zloglasnemu imenu je Corleone miren kraj. Obiskala sem ga izven sezone, tako da turistov ni bilo veliko. Največja turistična atrakcija v Corleonu je prav gotovo Muzej boja proti mafiji, kjer hranijo večino sodnih spisov iz največjega sodnega procesa proti sicilijanski mafiji, znanega kot "Maxi trial".




V Corleonu sem si naročila solato iz češnjevega paradižnika. Nisem pričakovala nič posebnega, potem pa sem ugotovila, da je paradižnik pravzaprav topel... In kar je sprva izgledalo kot drobno narezan česen, se je izkazalo za mandlje J.

Seveda sem morala solato pripraviti tudi doma, in tukaj je moje remek - dijelo in seveda recept J.

POTREBUJEŠ:
200-250 g češnjevega paradižnika
3 žlice olivnega olja
½ žlice grobo mletih mandljev
Sol
Poper

PRIPRAVIŠ:
 V skodelici zmešaš dve žlici olivnega olja, sol, poper, mlete mandlje in malo vode. Če želiš, lahko dodaš še kakšno drugo začimbo, npr. peteršilj, baziliko, origano,… jaz jih ne dodam, ker se mi zdi kombinacija paradižnika in mandljev že sama po sebi zelo okusna. Mešanico pustiš nekaj časa stati, da se mandlji prepojijo s tekočino.

Češnjev paradižnik opereš in prepoloviš. V ponvi segreješ žlico olivnega olja in paradižnike na hitrco popražiš. Odstaviš.

Popražene paradižnike previdno (da se ne pomečkajo) zložiš v manjše posodice za solato ter jih preliješ z mešanico olivnega olja, mandljev in začimb. Postrežeš.


Pa dober tek J


Več...

sobota, 6. julij 2013

GELATO CON BRIOCHE


AGRIGENTO, SICILIJA

Ni kaj, sladoled in Italija gresta že od nekdaj skupaj. Ampak za »sladoled v mlečnem kruhku« nisem še nikoli slišala. In prav to je bila sladica, s katero sem se na Siciliji najprej srečala, že prvi dan v Palermu.

Seveda je gelaterie in pasticcerie na Siciliji možno najti na vsakem koraku, ampak nedvomno najboljši gelato con brioche sem si privoščila v Agrigentu.
  
Agrigento je simpatično mesto na jugu Sicilije, ob sredozemski obali. Moderni del mesta je zrasel neposredno ob ruševinah antičnega grškega mesta Akragas iz 5. stoletja pr.n.št. Ostanke antične kulture je možno občudovati v t.i. Dolini templjev, ki je danes pod Unescovo zaščito.


V Agrigentu sprva sploh nisva imela namena prespati, prvotni načrt je bil enodnevno potepanje po mestu, nato pa hopa cupa na vlak proti Enni. Pred odhodom na Sicilijo sem na internetu preverila – vlak za Enno naj bi peljal sedemkrat dnevno, zato se s tem nisem obremenjevala. A usoda je imela z nama drugačne načrte. Vlak za Enno je namreč peljal samo enkrat dnevno in sva ga tisti dan že zamudila. Čez dve uri je peljal sicer avtobus, vendar je bilo to premalo za ogled Agrigenta. 

Ker sem imela pohajkovanja na 33 stopinjah z enajst kilogramskim nahrbtnikom na ramenih za tisti dan že dovolj, je odločitev padla kar hitro – prenočila bova v Agrigentu. In ni mi žal! Agrigento je definitivno vreden ogleda, tako iz zgodovinskega, arhitekturnega, kulturnega, kot tudi kulinaričnega vidika!


Recept za gelato con brioche ni ravno neka znanost, pač kruhek prerežeš na pol, v sredino (kot da bi delal sendvič) napolniš sladoled in to je to. Ampak ker mi zvedavi duh ni dal da miru, sem malo pobrskala po spletu, malo priredila in tukaj je recept za pravi sicilijanski mlečni kruhek:

POTREBUJEŠ:
500 gramov mehke moke
2 jajci
1 rumenjak (za premaz)
20 gramov svežega kvasa (približno polovica kocke)
2 žlici sladkorja
2 dl mleka
Pol žlice medu
75 g masla
Pol žličke soli

Trik: če želiš, da so hlebčki v sredini še bolj rumenkaste barve, k moki primešaj noževo konico kurkume, ki bo služila kot barvilo.

Za nadev: sladoled različnih okusov

PRIPRAVIŠ:
V manjši posodici zdrobiš kvas in dodaš mlačno vodo (približno pol decilitra). Dobro premešaš, da se kvas raztopi.

V večjo skledo preseješ moko, dodaš sladkor, med in raztopljen kvas in vse sestavine dobro premešaš. Dodaš mleko in jajci. Soliš in koncu dodaš še maslo. Dobro pregneteš in pustiš vzhajati.

Na pomokani površini vzhajano testo razdeliš na šest približno enakih delov. Oblikuješ jih v hlebček, od vsakega dela testa pa odščipneš še en majhen košček in ga oblikuješ v kroglico, ki jo potem daš na vrh hlebčka kot nekakšen cof na kapi. Hlebčke položiš na pekač, obložen s peki papirjem (naj imajo dovolj prostora med sabo) in jih daš še enkrat vzhajati. Pustiš vzhajati toliko časa, da se velikost približno podvoji. Rumenjak zmešaš z žlico mleka in z mešanico premažeš hlebčke.

Hlebčke pečeš 20-30 minut v pečici, ki si jo pred tem ogrel na 190 stopinj Celzija.

Meni so takole uspeli:


Ko se hlebčki ohladijo, jih prerežeš na pol in napolniš s katerimkoli okusom sladoleda. Meni najljubša (pa tudi najbolj »sicilijanska«) okusa sta mandelj in pistacija.

Pa dober tek J




Več...
Domov
 
GRIŽLJAJI SVETA Copyright © 2010 | Designed by: Compartidisimo