CATANIA, SICILIJA (3. del)
Zadnji večer, preden sva
zapustila Catanio v smeri Etne, sva se seveda še malo potepala po mestu. Na
easy, da se ne bi preveč zmatrala pred »vzponom«, ki naju je čakal naslednji
dan.
Zavijeva v ulico, ki je že od daleč delovala
nekoliko »študentsko«. Pravi plac za eno hladno pivičko po napornem dnevu J. Ulica je prijetno dišala po zelenem in v
zraku je bilo čutiti ogromno vitaminov T, H in C J
Posušiva tisto pivičko in se
nameniva nazaj proti najinemu B&B. Me prav zanima, če bo Giuseppe nocoj tam.
Srečkoviča, kot sva, na poti nazaj na Piazza Duomo naletiva na sejem – bil je
namreč prvi maj in se je dogajalo na polno. Na spodnjih fotkah je nekaj
kulinaričnih utrinkov iz sejma in da bo naslov posta bolj jasen – Sicilija je
znana po olivah, mandljih in pistacijah – ob vznožju Etne imajo cele plantaže
pistacije (vasica Bronte, če se bo kdo kdaj tja namenil). In kaj vse izdelujejo
iz teh pistacij in mandljev! Namaze, kreme, pesto za testenine, sladice iz
marcipana na sto in en način (marcipan je sicer iz mandljev), v glavnem ni da
ni! Uboga moja denarnica J. In moj
hrbet, ki je moral vse to še nekaj dni nositi!
Naslednje jutro se pri Indijcu
odjaviva in pred B&B čakava na kombi za Etno. V enosmerno ulico pripelje
razdrapani Fiat Tipo, ki je nekoč bil modre barve (no, v bistvu je tudi nekoč
bil Fiat Tipo, ker temu težko še rečeš avto J). Šofer se odloči bočno parkirati točno na mestu, kjer je bila ob
pločniku že parkirana neka Vespa. Čakaj, tole bo pa zanimivo, si mislim. Spredaj
avto, zadaj avto, vmes Vespa – in tip bi rad bočno parkiral OB vespo. Čudno se
sliši, vem, in tako je tudi dejansko bilo.
Tip se loti manevrov, ki jim v
Italiji očitno rečejo bočno parkiranje, in najprej z zadnjim delom avta butne
zadaj parkiran avto. Kot da se ni nič zgodilo, popravi kolesa, začne lesti
naprej in seveda butne še spredaj parkiran avto. Zravna avto čisto ob Vespo,
tako da ga je še čisto malo gledalo na cesto, počasi leze nazaj in seveda še
enkrat butne avto, parkiran zadaj. Jaz komaj zadržujem smeh, Andrej pa s
spuščeno spodnjo čeljustjo nepremično bulji v šoferja. Ja, je pač malo bolj
občutljiv na avte in točno vem, kaj ga je bolelo J.
Iz avta stopi tip, ki super paše k avtu – oblečen v stilu
»je*e se mi za cel svet«, frizura pa malo daljši blontni kodri na petarda
style. Nameni se preko ceste proti nama, gleda najine nahrbtnike, gleda malo
mene, malo Andreja, pa spet malo mene, se začne ustavljati in nato vpraša: »Are
you miss Babič?« Skoraj sem padla dol. In tako sem spoznala Giuseppeja J.
0 komentarji:
Objavite komentar