CATANIA, SICILIJA (2. del)
B&B
v Catanii je bil prav simpatičen in predvsem multi-kulturen: lastnik Giuseppe
je Italijan, pohištvo je iz Ikee, na recepciji pa dela Indijec, za katerega si
ne bi upala trditi, da je polnoleten. No, za razliko od ostalih nastanitev, je
tale »receptor« kljub svojim rosnim letom znal vsaj zadovoljivo polomljenščino
(mešanico angleških, italijanskih in indijskih besed), ki jo je spretno dopolnjeval
z »radbibilbrucelee« kriljenjem z rokami J.
Kakorkoli,
uspeli smo se zmeniti, da lastnika zdaj ni in da pride šele zjutraj. Z
lastnikom Giuseppejem sem si še pred odhodom na Sicilijo izmenjala kar nekaj
mejlov, imel je namreč neke vrste »odpiralni čas« v katerem si se moral
oglasiti na recepciji, sicer je bil B&B zaklenjen. In res me je zanimalo,
kakšen je ta Giuseppe v resnici, kak mlad simpatičen Sicilijanec mogoče? J. V glavnem, Giuseppeja ni bilo tam, ključe sva
dobila, Indijec pa je zaključil blagajno z »Okej, ju olredi pej tu Džuzepe,
evriting fajn« J Prav, očitno
mi ni usojeno, da spoznam Giuseppeja.
Tisti
dan sva se z avtobusom namenila v Syracuze in se vrnila v Catanio šele
proti večeru. Ni nama bilo do restavracij, zato sva se usput ustavila v nekem fast
foodu. In kot vedno me je tudi tokrat presenetila in navdušila ulična hrana.
Naročila sem si navadno pleskavico, ki pa je bila prerezana na pol in
napolnjena s sesekljanimi pistacijami. Nič kompliciranega in zelo okusno, malo
drugače in predvsem dobra ideja za popestritev naših domačih piknikov J
.png)
Pa dober tek J
0 komentarji:
Objavite komentar