BRAMBORAČKA

BRAMBORAČKA

Praga, Češka

V Pragi sem bila letos že tretjič, ampak prvič me ni zeblo J. Prvi obisk Prage sega v daljni november 1997, ko smo takrat še dijaki 2. letnika odpotovali v Prago na »ekskurzijo«. Strogo učno naravnana zadeva, ampak ga ni profesorja, ki bi odkril in zaplenil vse zaloge alkohola, ki jih je horda žejnih in zabave željnih dijakov uspela prešvercati iz Slovenije J

Takrat je bilo v Pragi še vse »češko« - hotel je bil češki, varnostnik je bil češki, cene piva so bile noro češke… In imeli smo se noro dobro… Kakšnih 10 let kasneje sem obisk Prage ponovila in bila milo rečeno razočarana. Cene piva so nenadoma nehale biti češke in postale še kako evropejske… Hja, očitno sem mislila, da kokakolizacija ne bo dosegla Češke in da bo državica ostala večno taka, kot se je spominjam iz svojih »sweet sixteen« let…

Ob besedi Praga večina ljudi pomisli na Karlov most, Hradčane, Zlato uličko in astronomsko uro... 

...tisti bolj za literaturo še morda na Franza (oz. Františka) Kafko, tisti bolj za risanke pa na Krtka J

(Zadnji dve fotki: internet)

In ker sem po duši revolucionar, se bo moja tokratna objava oddaljila od teh najbolj pogosto omenjanih turističnih znamenitosti Prage in se osredotočila na nekaj bolj »vstajniškega«. Pri tem pa bomo ponovili še dva odstavka iz srednješolskega učbenika za zgodovino (pišuka, ga nisem marala, uff… J).

PRAŠKA POMLAD

Praška pomlad je pravzaprav vsaka pomlad v Pragi J, ampak s politično-zgodovinskega vidika je praška pomlad obdobje politične liberalizacije na Češkoslovaškem v času sovjetske dominacije nad njo, ki se je začela že sredi 60-ih let 20. stoletja z namenom preobrazbe takratne stroge komunistične češkoslovaške države v t. im. socializem s človeškim obrazom - menda po zgledu Titove Jugoslavije.

Uradno se je praška pomlad začela januarja 1968, ko je dobila Komunistična partija Češkoslovaške novo, bolj liberalno usmerjeno vodstvo, generalni sekretar KP Češkoslovaške pa je postal priljubljeni reformist Aleksander Dubček.

Vendar so takratni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev in češkoslovaški privrženci »trdega komunizma« menili, da proces reform močno presega meje tistega, kar se jim je zdelo sprejemljivo in dovoljeno, oziroma da grozi Čehom in Slovakom vrnitev v kapitalizem.

Praška pomlad se je končala, ko je avgusta 1968 Moskva v Češkoslovaško poslala tanke in oborožene enote "ljudskih demokratičnih armad" iz okoliških "prijateljskih in zavezniških držav", ki so praško pomlad zatrle.

Pri tem je bilo nekaj mrtvih in ranjenih, a predvsem zaradi zmede, ki je takrat nastala. Nekaj Čehov se je s kamni spravilo nad oklepna vozila, saj so bili prepričani, da jim bodo to spregledali in da se jim najbrž ne bo nič zgodilo.

Januarja 1969 se je študent filozofije Jan Palach na osrednjem praškem trgu Vaclavske namestí (Trg Svetega Vaclava) v znamenje protesta proti okupaciji zažgal in nato nekaj dni pozneje umrl.

Njegov pogreb 25. januarja 1969 se je spremenil v velike demonstracije proti režimu. Samozažigu Jana Palacha je v naslednjih mesecih sledilo še pet podobnih primerov. Med drugim se je mesec dni kasneje, 25. februarja 1969, na istem mestu sežgal študent Jan Zajíc.

BRAMBORAČKA

Krompirjeva juha revolucionarjev (to zadnje sem si gladko izmislila, se pa sliši bolj frajersko, a? J)

POTREBUJEŠ:

1 vejico peteršilja 

2 žlici posušenih gob (seveda lahko tudi sveže, če je ravno sezona J)

1 strok česna 

2 korenček 

1 ščepec soli

1 manjši peteršilj 

2 žlici moke 

2 čajni žlički majarona 

Malo gomolja zelene

2 žlici olja

3 večje krompirje

1 majhno čebulo

PRIPRAVIŠ:

Čebulo olupiš in drobno nasekljaš. Druge vrtnine očistiš in zrežeš na manjše kose. Gobe namočiš v vodo.

Na olju prepražiš čebulo in česen, dodaš moko in prepražiš do zlato rjave barve. Doliješ 1,5 litra vode, premešaš in pustiš, da zavre. Nato dodaš sesekljano zelenjavo, krompir in gobe ter kuhaš do mehkega. Po okusu začiniš s soljo, majaronom in sesekljanimi vejicami peteršilja.

Če si car, postrežeš v takšnem kruhovem hlebčku:

In če zraven ne spiješ enega dobro ohlajenega badvajzerčka, se ti bo garantirano posušila roka! Jaz nisem tvegala J 

Pa dober tek J

Več...

CHICKEN TAHCHEEN

IRAN (1. del)

Za popotnike so potovanja kot droga – nikoli nimaš dovolj, vsako naslednje potovanje se začne skoraj v trenutku, ko se vrneš s prejšnjega…. Vedno razmišljaš »kaj vse bi še rad videl« in nikoli »kaj vse si že videl«. Ne mine potovanje, kjer si potniki med seboj ne bi zastavljali vprašanja: »In kaj je tvoja naslednja destinacija?«

Temu se zna podrediti celotno tvoje življenje – živiš skromneje, da bi potoval pogosteje; iščeš somišljenike, ki poznajo tvojo drogo, in se izogibaš ljudi, ki bi ti hoteli pristriči peruti.

Če znaš vsaj malo odpreti svojo dušo in srce, se ti lahko na potovanjih zgodi zanimiv paradoks -  s spoznavanjem tujih dežel ter tujih ljudi in njihovih navad se sama velikokrat več naučim o ljudeh doma kot o ljudeh dežele, ki sem jo obiskala…

Zakaj to pišem? Ko sem svoji okolici povedala, da tokrat potujem v Iran, se je število ljudi, ki »me razumejo«, drastično zmanjšalo. Na svoje presenečenje sem naletela na precej negativne odzive. Pojavljala so se vprašanja kot so: Ali ni tam vojna?  Zakaj glih tja? Joj vsakič izbereš slabšo destinacijo… in seveda biser med biseri: Kaj te 'maš tam za videt?

Dragi moji - najlažje je čepeti doma, tiščati glavo v pesek, vedeti in poznati samo stvari, ki nam jih kaže televizija, ter biti srečen v svoji ozkoglednosti in – brez zamere – »slovenceljski« miselnosti. Ja, res s(m)o še vedno pravi Janezi…

Verjamete ali ne, obstaja tudi svet onkraj meja naše deželice… ki ni napačen, samo drugačen… In hkrati tako prekleto lep!

Nič, gremo na prijetnejše zadeve J

Vtisov o Iranu imam ogromno, pa tudi podatkov o tej bolj kot ne nepoznani deželi, prav tako. Vsekakor preveč za eno objavo, zato gremo lepo po vrsti J.

Uradni naziv Irana je Islamska Republika Iran. Naziv Iran se je začel uporabljati okrog leta 1935, ko je izpodrinil tedanje uveljavljeno ime Perzija. Danes se naziva Iran in Perzija uporabljata kot sinonim v kulturnem smislu, med tem ko se v politične namene uporablja izključno naziv Iran.

Iran ima en kup sosed - meji na Armenijo, Azerbajdžan, Kazahstan, Rusijo, Turkmenistan, Afganistan, Pakistan, Turčijo in Irak. Na severu je Kaspijsko morje, na jugu Perzijski zaliv in Omansko morje (uh, kar vidim vas, kako se vam zdaj male sive celice vročično sprehajajo po srednješolskem atlasu in vam pravijo »vse to smo enkrat znali, vse to smo že vedeli« J).

Od 78,5 milijona prebivalcev je približno 51% Perzijcev, ki govorijo indoevropski perzijski jezik (t.im. farsi) in pišejo v arabski pisavi. Na robnih območjih Irana živijo druga ljudstva: na zahodu Kurdi v Kurdistanu (7%) , na JZ Luri v Luristanu (2%), Gilaki in Mazandarni ob Kaspijskem morju (8%) ter Beludži na JV (2%). Na SZ živijo Turkom sorodni Azerbajdžanci (24%), na SV Turkmeni (2%), v Kuzistanu in ob Perzijskem zalivu pa Arabci (3%).

Po verski pripadnosti so prebivalci šiitski muslimani (90%), Kurdi in Turkmeni so sunitski muslimani (6%), drugi so armenski kristjani in nestorijanci.

Glavno mesto Irana je Teheran z 8 milijoni prebivalcev oziroma s 14 milijoni, če upoštevamo širšo okolico Teherana. Čeprav bom o prometu v Teheranu (in Iranu nasploh) pisala v kateri izmed naslednjih objav, naj za zdaj povem zanimivost, ki nam jo je povedal lokalni taksist – v Teheranu je približno 2 milijona mopedov – torej imajo toliko prdalic, kot nas je vseh Slovencev J (uporaba besed prdalica in Slovenec v istem stavku NI naključna JJJ).

Zaradi letalskih povezav se večina potovanj prične prav v glavnem mestu države, kamor potuješ. V Teheran smo leteli iz Istanbula in že na letu smo se srečali s prvimi pravili muslimanskega sveta. Na letalu niso več stregli alkohola, punce pa smo imele v nahrbtnikih že pripravljene rute – na teheranskem letališču namreč ne moreš niti izstopiti, če nisi zakrit v skladu z islamskim hijabom (»hidžab«).

Nekateri pravijo, da izraz hijab pomeni zgolj ruto, ki pokriva glavo oziroma lase ter ramena, vendar pod ta izraz sodi celoten način oblačenja v muslimanskem svetu – za ženske to poleg zgoraj omenjene rute pomeni tudi hlače ali krilo do gležnjev in dolge rokave, zgornji del oblačila mora nujno prekrivati zadnjico in segati nekje do sredine meč. Moški morajo nositi dolge hlače, srajca s kratkimi rokavi pa je dovoljena. Vse to se morda sliši strogo in nazadnjaško, vendar – samo tistim, ki v Iranu še niso bili J Ženske imajo z ruto pokrite lase, vendar precej ohlapno, zgornji deli oblačil sicer segajo čez boke, vendar niso nujno ohlapni, smo videli tudi precej iranskih ženskih oblin. In tudi njih se je že dotaknila zahodna moda, saj pod temi oblačili nosijo – nič drugega kot pajkice in sandale J

Seveda je več svobodomiselnosti videti v prestolnici Teheran, ostali kraji so nekoliko konzervativnejši, vendar še vedno daleč od tega, kar si večina ljudi pri nas predstavlja.

Poleg svobodomiselne mode me je v Iranu najbolj presenetila njihova prijaznost – prijazni so tako, da kot paranojični evropejec nehote pomisliš »Pa kaj bi zdaj ta rad od mene?« In kaj bi pravzaprav radi? Nič! Najbolj pogosta in že že kar »ear-warm« fraza je »Welcome to Iran«, sledijo »What do you think about Iran?« in »Speak well about Iran when you come home«. Hja, slednja kar da malo misliti – vsa negativna propaganda s strani Amerike jim je naredila precej škode.

Ženske v Iranu lahko svobodno izbirajo življenjske sopotnike, imajo v lasti nepremičnine, se udeležujejo volitev in vozijo avtomobile (na lastne oči sem videla, kako ženska z ruto na glavi tako suvereno bočno parkira starega razdrapanega Peugeota 450, da se lahko pred njo skrijejo vsi novodobni samoparkirajoči se avtomobili J). 70% vseh študentov v Iranu predstavljajo ženske, prav tako ženske predstavljajo 33% vse delovne sile. Imajo popolno svobodo gibanja, tako da ni nič nenavadnega videti v parku skupino deklet, ki kadijo šišo. 

Poligamija je v Iranu strogo prepovedana, in kar se mi zdi pomembneje od vseh pisanih in nepisanih pravil – ženske v Iranu so s strani svojih mož zelo cenjene in spoštovane. Čeprav je javno izkazovanje ljubezni prepovedano (tudi držanje za roke), je to energijo in medsebojno naklonjenost težko spregledati.

IRAN IN HRANA

Hja, če se ne potrudiš, lahko Iransko kulinariko opišeš z enim samim stavkom – kebab na tisoč in en način. Pri tem trije načini odpadejo na vrsto mesa – piščančji, ovčji in mešano, 998 preostalih načinov pa se nanaša na različne krožnike, kjer to dobiš servirano J. 

Dobro, malo karikiram, kakšna kulinarična zanimivost in drugačnost se vseeno najde J

CHICKEN TAHCHEEN

(Perzijski rižev narastek s piščancem)

V angleščini sem za to jed našla izraz »upside-down rice«; tahcheen v dobesednem prevodu pomeni »razporejeno na dnu« in se nanaša na plast mesa in riža, ki tvori debelo hrustljavo skorjo na dnu posode. Jed lahko pripravimo iz ovčjega ali piščančjega mesa, mi smo naročili s piščancem.

POTREBUJEŠ:

2 piščančja fileja

1 -2 čebuli

2 stroka česna

2 lončka navadnega jogurta

3 rumenjaki

3 lončke basmati riža

2 žlički mletega žafrana

2 žlici masla

Sol, poper

Malo olja

PRIPRAVIŠ:

Riž oplakneš in ga skuhaš po navodilih (ne ga razkuhati, ker gre kasneje še v pečico!). Čebulo in česen olupiš in sesekljaš ter prepražiš na vročem olju, da porumeni. Dodaš na koščke narezane piščansčje prsi, soliš, popraš, doliješ nekaj vode ter pustiš da se zduši do mehkega.

V Iranu smo dobili tahcheen, kjer so bile med koščke mesa primešane tudi rozine. Ker nisem preveč ljubiteljica rozin, mi je to kvarilo okus, zato sem rozine iz recepta izpustila.

Med tem dobro zmešaš jogurt, rumenjake in žafran. Soliš in popraš po okusu. K temu primešaš nekoliko ohlajen kuhan riž.

Posodo za pečenje namastiš ali obložiš s peki papirjem. Polovico riža razporediš po dnu in poravnaš s hrbtno stranjo žlice. Na to daš piščanca, na vrh pa še drugo polovico riža. Riž ponovno poravnaš (kar dobro ga je treba stisniti, da ne bo kasneje razpadal). Posodo pokriješ s pokrovom (ali folijo) in daš za uro in pol v pečico, ki si jo pred tem ogrel na 150°C.

Dlje časa, ko se Tahcheen peče, bolj hrustljava bo skorjica na dnu posode (ki je ključnega pomena pri tej jedi in ima celo svoje ime – Tah Dig). Vzameš iz pečice in pustiš, da se nekoliko ohladi, nato previdno zvrneš na ravno površino, da se Tah Dig pojavi na vrhu. Za dekoracijo lahko posuješ s sesekljanimi mandlji.

Tako, perzijska pojedina je pripravljena. Po pravilih se zraven pije čaj, ampak ker smo doma v vinorodni deželici, bomo verjetno postregli s kozarčkom rujnega J

Pa dober tek J

Več...

HRUŠKINA PITA Z LIMONINO KREMO

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

200 g mehke moke

100 g zmehčanega masla

1 rumenjak

2 žlici rjavega sladkorja

Ščepec soli

Ščepec pecilnega praška

Sok ½ limone

Naribana lupinica ½ limone

ZA LIMONINO KREMO:

1 beljak

2 jajci

70 g sladkorja

2 zvrhani žlici koruznega škroba

Sok 1,5 limon

Naribana lupinica 1,5 limone

Poleg tega si pri sosedu »sposodite« še kakšne tri hruške… al pa štiri, če boste že glih »v elementu« J

PRIPRAVIŠ:

Iz sestavin za testo zamesiš gladko testo in ga daš za nekaj časa počivati v hladilnik. Na tanko razvaljaš, obložiš pekač za pite, nekajkrat prebodeš z vilicami in daš za 10 min v pečico na cca 180°C. Hruške naribaš kar z lupino vred (peške odstraniš) na tanke ploščate rezine.

Jajca stepaš skupaj s sladkorjem, da se spenijo. Dodaš koruzni škrob, limonin sok in naribano limonino lupinico ter zmiksaš, da ni grudic.

Testo vzameš iz pečice, nanj naložiš rezine hrušk in preliješ z limonino kremo. Daš nazaj v pečico še za kakšnih 35 ali 40 minut.

Lahko serviraš s kepico vanilijevega sladoleda J

Pa dober tek J

Več...

SMOOTHIE PIÑA ZELADA

Hja, če je bilo včeraj preveč piña colade, bo pa danes na vrsti piña zelada – smoothie iz ananasa in zelene J

Zeleni pravijo kar domači čistilec organizma – saj poznate tisto stebelce v Bloody Marry, ki je menda tudi odlična zadeva za odganjanje mačka? J

Zelena ima malo poseben, morda za nekatere trpek okus, ki ga ananas s svojo sladkostjo odlično nevtralizira. Poleg tega ananas topi celulit, tako da smo pravzaprav zadeli jackpot – detoksikacija, odpravljanje mačka in oblikovanje postave naenkrat! JJJ Kje je moj blender? I want more! J

POTREBUJEŠ:

Približno 300 g ananasa, narezanega na koščke

70 g zelene, prav tako narezane na manjše koščke

1 čajna žlička oluščenih konopljinih semen

Ščepec kajenskega popra

1 kozarec vode (oziroma po okusu)

PRIPRAVIŠ:

Vse skupaj daš v blender, ga vklopiš in potrpiš nekaj sekund neznosnega hrupa… Hja, ni nujno, da vam v glavi brni od blenderja, saj to veste, ne? Ste šteli piña colade včeraj? Ne? Se ne da prešteti do neskončno, ne? J

Cheers! J

Več...

PITA S ŠPARGLJI, ŠPINAČO IN LOSOSOM

Mali zeleni. Ne, ne takšni J

Šparglji. Mali, zeleni, sladki, seksi špargeljčki J. Mmmmm….

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

220 g pirine moke

100 g masla

1 jajce

Ščepec soli

Malo hladne vode

ZA NADEV:

500 g špargljev (lahko tudi kaj manj)

2 pesti špinače

1 file lososa

200 ml smetane za kuhanje

1 kisla smetana

2 jajci

1 skodelica naribanega sira

1 žlica olivnega olja

Sol, kajenski poper

PRIPRAVIŠ:

Lososu odstraniš kožo in kosti ter ga narežeš na majhne koščke. V ponvi segreješ malo olivnega olja in na njem prepražiš koščke lososa.

Šparglje oplakneš pod tekočo vodo, jim odstraniš olesenele dele in jih narežeš na manjše koščke. V ponvi raztopiš majhen košček masla in šparglje malo prepražiš (2-3 minute), nato pa doliješ malo vode in jih še malo podušiš (največ pet minut). Liste špinače prav tako oplakneš pod tekočo vodo in jih narežeš na trakce.

Zamesiš testo, ga oblikuješ v hlebček in ga na pomokani površini razvaljaš. Model za pite (premera 26-28 cm) dobro namastiš in rahlo pomokaš. Z razvaljanim testom obložiš model in testo dobro pritisneš ob rob modela. Testo večkrat prebodeš z vilicami in ga daš za nekaj minut v pečico, ogreto na 180-200 °C.

Med tem v skledi z metlico stepeš jajci. Dodaš smetano za kuhanje, kislo smetano, nariban sir, koščke lososa, špinačo in šparglje. Po okusu soliš in popraš.

Mešanico vliješ na testo, ki si ga vzel iz pečice, in daš peči še za približno pol ure na 180-200 °C.

Počakaš, da se malo ohladi, potem pa pokažeš malim zelenim, kdo je glavni J.

Pa dober tek J

Več...

SMOOTHIE BRAINIAC

Poznate tisto situacijo, ko se »ena pijača po službi« malo zalomi in pridete domov ob treh zjutraj? In seveda naslednji dan ni sobota, pač pa nov delovni dan… grrrrr…. Kolikokrat ste si že rekli »nikoli več«? J

Ni kaj, tale »nikoli več« bo treba še malo izpiliti, zdaj pa bo treba rešiti nastalo situacijo, sploh če imate že takoj zjutraj sestanek s šefom J

POTREBUJEŠ:

1 banano

½ hruške

1-2 čajni žlički surovega kakava v prahu

1/3  čajne žličke guarane v prahu

1 čajno žličko konopljinih proteinov

½ čajne žličke mesquite v prahu

1 žličko medu

Ščepec cimeta

Ščepec kajenskega popra

1 kozarec vode

PRIPRAVIŠ:

Banano olupiš, hruški samo odstraniš peške. Zrežeš na manjše koščke, dodaš ostale sestavine in zmiksaš v blenderju.

Banana in konopljini proteini vam bodo dali energijo, guarana spodbuja miselne procese (tisto šumenje v glavi bo izginilo, verjemite J), poleg tega 1/3 čajne žličke guarane deluje kot dve skodelici kave. Kajenski poper spodbuja metabolizem (saj se strinjate, da je čas za detoksikacijo, ne? J), z ostalimi sestavinami pa si boste malo posladkali zagrenjeno jutro J

Nikoli več, nikoli več…. Šubidubiduuu…. J

Več...

SMOOTHIE BOROVNIČKE

Sem že povedala, da sva z blenderjem spet skupaj? J Nekaj časa sva imela status it's complicated, zdaj pa sva spet oba v relationship J

Od takšnega smoothija ne boste ravno pokali od zdravja, ker gre bolj za sladico, ampak saj že poznate zgodbo s hormonom sreče, ne? J Tudi tega ni nikoli preveč… J.

POTREBUJEŠ:

Pest borovnic (jaz vzamem zamrznjene)

1 banano

1 vanilijev jogurt

PRIPRAVIŠ:

Vse sestavine daš v blender, mu daš enga lupčka in vklopiš program za smoothije J.

Pa dober tek J 

In imejte se radi J***

Več...

GUACAMOLE

Guacamole je pomaka iz avokada in izvira iz Mehike. Priznam, z največjim veseljem bi zdaj napisala kak utrinek iz Mehike, ampak je še nisem obiskala J. Definitivno je na moji wish-listi, ampak ne za letošnje leto… ali pa tudi… kaj pa vem, kaj me piči do jeseni J

POTREBUJEŠ:

2 avokada

½ rdeče čebule

1 paradižnik

1 majhen pekoč čili

Sok ½ limete

Koriander v zrnu (5-10 zrnc)

Sol, poper

PRIPRAVIŠ:

Avokado izdolbeš in zmečkaš z vilicami. Čebulo, paradižnik in čili na drobno sesekljaš. Koriander zdrobiš v tarilniku. Vse sestavine pomešaš med sabo in to je to J

Tukaj pa en utrinek z Ugandske tržnice – najdete avokado med vsemi temi dobrotami?  J

 Pa dober tek J

Več...

SMOOTHIE POPAJ

Kakšni dve leti nazaj sem se navdušila nad smoothiji, kupila ultra drag blender in si začela vsak dan pripravljati svoje smoothije. Naštudirala sem nebroj receptov in kombinacij, potem pa sem ugotovila, da od same zdrave prehrane ne bom srečnejša. Da sreča prihaja od drugod. Pri meni večinoma iz roštilja in iz kakšne čokoladnice J.

Ampak ni kaj, malo zdravja tu in tam ne škodi, pa revček blender tudi nekako osamljeno zgleda v moji kuhinji… tako da sem se odločila, da mu bom pogosteje delala družbo.

Smoothie s kombinacijo špinače in banane mi je bil vedno najljubši. Čeprav preveč surove špinače menda tudi ni dobro konzumirati – zmernost, tako kot pri vseh stvareh v življenju J.

POTREBUJEŠ:

Pest špinače

1 banano

Sok 1 limete ali ½ limone

2 čajni žlički konopljinih proteinov

1 žlica »moje« kombinacije semen

1-2 kozarca vode

PRIPRAVIŠ:

Vse sestavine zmiksaš v blenderju (no, banano le dajte prej olupit J). Količina vode po okusu, odvisno koliko redek / gost smoothie želite. Jaz imam raje bolj tekoče, zato dodam toliko vode, da so ostale sestavine v blenderju skoraj v celoti pod gladino.

In kaj je skrivnostna »moja« kombinacija semen? J Ma ni se mi dalo odpirat sto različnih posodic s semeni, pa sem si v eno namešala v enakem razmerju proso (ja, kar surovo), chia semena, laneno seme in sezamovo seme. In to mešanico potem dodam vsakemu smoothiju.

Tako, to je vsa umetnost. Zgoraj navedene količine zadostujejo za dva ali tri takšne kozarce:

P.S. če vas je popadla kakšna želja, da bi si dali na roko tetovirat sidro, potem ste verjetno uporabili preveč špinače JJJ.

Več...

DAIQUIRI

COJIMAR, KUBA

Cojimar je majhna ribiška vasica nekaj kilometrov vzhodno od Havane. Obiskali smo jo zadnji dan našega potovanja po Kubi...

Španska utrdba, danes v lasti kubanske vojske

Vasica sama po sebi ni nič posebnega, znana je predvsem zato, ker je tam nekaj časa živel pisatelj Ernest Hemingway. V čast njegovemu bivanju v tej vasici so mu Kubanci postavili medeninasti kip, ki naj bi bil narejen iz pretopljenih propelerjev starih bark, ki so jih darovali lokalni ribiči... 

Spomenik Hemingwayu v Cojimarju -
podobnost s Stalinom je zgolj naključna J

Ernest je imel v Cojimarju svoj priljubljen bar, od koder je opazoval morje in življenje tamkajšnjih ribičev... 

In prav življenje ribičev tukaj v Cojimarju ga je tako prevzelo, da je napisal danes svetovno znano delo Starec in morje.

Ne vem, ali je bilo krivo dejstvo, da smo zaključevali naše potovanje po Kubi, ali pa je bilo kaj drugega, ampak ta kraj je bil zame definitivno najbolj depresiven kraj na Kubi. Tudi domačini so se mi zdeli manj nasmejani in veseli kot drugod...

...pa še vreme je bilo slabo, pihalo je in morje je bilo pošteno razburkano...

Me sploh ne čudi, da je slavni Ernest pisal tako otožne zgodbe - kdo pa bi lahko v takem vzdušju napisal komedijo? Ni kaj, še dobro da si je te otožne depresivne dneve popestril s svojim najljubšim koktejlom, daiquirijem J. 

DAIQUIRI

POTREBUJEŠ:

4,5 cl belega ruma

1,3 cl limetinega soka

Čajno žličko sladkorja

Nekaj kock ledu

PRIPRAVIŠ:

Vse sestavine daš v blender in na hitrco zmiksaš. 

Daiquiri se praviloma postreže v pravem koktejl (martini) kozarcu, ampak na Kubi so pomembni rum, salsa in revolucija - vse ostalo je drugotnega pomena J. 

Salud! J

Več...