PRESNI ČOKOLADNI PRALINEJI

Definitivno gre za enega najbolj zahtevnih, zamudnih in zakompliciranih receptov, ki zahteva veliko časa, predznanja in potrpljenja JJJ

POTREBUJEŠ:

1 žlico hladno stiskanega kokosovega olja

1 žlico surovega kakava

½ žlice medu

Mlete lešnike / mandlje / lahko tudi zmlete kosmiče (ovsene, ajdove, ječmenove,…) – le-teh dodaš toliko, da je masa ravno prav gosta. Nisem nikoli tehtala, ker pralineje vedno naredim nekako »na pamet«, torej bolj po občutku J

PRIPRAVIŠ:

Vse sestavine dobro zmešaš med sabo, z maso napolniš modelčke za pralineje in jih postaviš v hladilnik. Masa je sprva precej tekoča, vendar se v hladilniku strdi. 

Pa dober tek J

Več...

PITA IZ PIRINE MOKE S PIŠČANCEM, KORENČKOM IN ČEŠNJEVIM PARADIŽNIKOM

Končno tudi na našem vrtu raste češnjev paradižnik J.  Sladek ko šus in tukaj ena izmed idej, kako ga uporabiti...

POTREBUJEŠ:

ZA TESTO:

250 g pirine moke

150 g masla

3 žlice mrzle vode

½ žličke soli

1 jajce

ZA NADEV:

½ piščančjega fileja

4 korenčke

1 velika čebula

skodelica češnjevega paradižnika

2 jajci

150 ml smetane za kuhanje

nekaj žlic mleka

1 skodelica naribanega sira 

Olivno olje

Sol

Kajenski poper

PRIPRAVIŠ:

Piščančji file narežeš na zelo majhne koščke. V ponvi segreješ olivno olje, dodaš koščke mesa ter jih soliš in popraš. Ko je meso pečeno, ga streseš na krožnik. Korenček opereš in olupiš ter narežeš na kolobarje. V ponvi ponovno segreješ nekaj olivnega olja in korenček malo prepražiš, nato pa doliješ vodo, dodaš sol in poper in korenček malo zdušiš (ni treba čisto do mehkega). Čebulo olupiš, prepoloviš in narežeš na kolobarje.

Zamesiš testo, ga oblikuješ v hlebček in ga na pomokani površini razvaljaš. Model za pite (premera 26-28 cm) dobro namastiš in rahlo pomokaš. Z razvaljanim testom obložiš model in testo dobro pritisneš ob rob modela. Testo večkrat prebodeš z vilicami in ga daš za nekaj minut v pečico, ogreto na 180 stopinj.

Med tem v skledi z metlico stepeš jajci. Dodaš smetano za kuhanje, mleko, pečene koščke piščanca, korenček, čebulo in približno ¾ naribanega sira. Mešanico vliješ na testo, ki si ga vzel iz pečice, ter daš peči še za 30-40 minut na 180-200 stopinj Celzija.

Kakšnih 10 minut pred koncem pito vzameš iz pečice, po vrhu potreseš prepolovljene češnjeve paradižnike in potreseš s preostalim naribanim sirom. Pito spečeš do konca.

Ko vzameš pito iz pečice, jo pustiš stati kakšnih 10 minut, da se nekoliko ohladi, šele nato jo razrežeš.

Pa dober tek J 

Več...

PRESNI BOROVNIČEV »TIRAMISU«

Pa jih imam! Domače borovnice... Posadila lani in naj bi trajalo pet ali šest let, preden obrodi. Ampak jaz jih imam že letos. Vsega skupaj za eno pest, ampak so moje J. In kaj bomo letos naredili iz njih? Marmelade že ne J.

"Tiramisu" se imenuje bolj zaradi izgleda kot pa zaradi kakšne druge podobnosti s pravim tiramisujem. Ampak je pa približno enako dober, če ne celo morda malo boljši J

POTREBUJEŠ:

1 pest (cca 50 g) indijskih oreščkov

3 zvrhane žlice ovsenih kosmičev

½ čajne žličke mesquite v prahu

2 žlici hladno stiskanega kokosovega olja

1 strok vanilije

1 banana

1 pest borovnic

Surov kakav za posip

PRIPRAVIŠ:

Indijske oreščke in ovsene kosmiče namočiš v vodi in jih pustiš kakšno uro, da se dobro prepojijo. Borovnice oplakneš pod hladno vodo.

Vanilijev strok prerežeš na pol in postrgaš sredico. Banano narežeš na manjše koščke. S kosmičev in indijskih oreščkov odcediš vodo, nato pa vse sestavine (razen kakava, ki je za posip) zmiksaš v gladko zmes. V posodico ali kozarec po plasteh daješ zmes in borovnice, zaključiš z zmesjo, ki jo povrhu potreseš s surovim kakavom in okrasiš z borovnicami.

Postaviš za nekaj časa v hladilnik, potem pa si skriješ tehtnico in navališ J

Pa dober tek J 

Več...

OLIVE, MANDLJI IN PISTACIJE

CATANIA, SICILIJA (3. del)

Zadnji večer, preden sva zapustila Catanio v smeri Etne, sva se seveda še malo potepala po mestu. Na easy, da se ne bi preveč zmatrala pred »vzponom«, ki naju je čakal naslednji dan.

Zavijeva v ulico, ki je že od daleč delovala nekoliko »študentsko«. Pravi plac za eno hladno pivičko po napornem dnevu J. Ulica je prijetno dišala po zelenem in v zraku je bilo čutiti ogromno vitaminov T, H in C J

Posušiva tisto pivičko in se nameniva nazaj proti najinemu B&B. Me prav zanima, če bo Giuseppe nocoj tam. Srečkoviča, kot sva, na poti nazaj na Piazza Duomo naletiva na sejem – bil je namreč prvi maj in se je dogajalo na polno. Na spodnjih fotkah je nekaj kulinaričnih utrinkov iz sejma in da bo naslov posta bolj jasen – Sicilija je znana po olivah, mandljih in pistacijah – ob vznožju Etne imajo cele plantaže pistacije (vasica Bronte, če se bo kdo kdaj tja namenil). In kaj vse izdelujejo iz teh pistacij in mandljev! Namaze, kreme, pesto za testenine, sladice iz marcipana na sto in en način (marcipan je sicer iz mandljev), v glavnem ni da ni! Uboga moja denarnica J. In moj hrbet, ki je moral vse to še nekaj dni nositi!

Naslednje jutro se pri Indijcu odjaviva in pred B&B čakava na kombi za Etno. V enosmerno ulico pripelje razdrapani Fiat Tipo, ki je nekoč bil modre barve (no, v bistvu je tudi nekoč bil Fiat Tipo, ker temu težko še rečeš avto J). Šofer se odloči bočno parkirati točno na mestu, kjer je bila ob pločniku že parkirana neka Vespa. Čakaj, tole bo pa zanimivo, si mislim. Spredaj avto, zadaj avto, vmes Vespa – in tip bi rad bočno parkiral OB vespo. Čudno se sliši, vem, in tako je tudi dejansko bilo. 

Tip se loti manevrov, ki jim v Italiji očitno rečejo bočno parkiranje, in najprej z zadnjim delom avta butne zadaj parkiran avto. Kot da se ni nič zgodilo, popravi kolesa, začne lesti naprej in seveda butne še spredaj parkiran avto. Zravna avto čisto ob Vespo, tako da ga je še čisto malo gledalo na cesto, počasi leze nazaj in seveda še enkrat butne avto, parkiran zadaj. Jaz komaj zadržujem smeh, Andrej pa s spuščeno spodnjo čeljustjo nepremično bulji v šoferja. Ja, je pač malo bolj občutljiv na avte in točno vem, kaj ga je bolelo J. 

Iz avta stopi tip, ki super paše k avtu – oblečen v stilu »je*e se mi za cel svet«, frizura pa malo daljši blontni kodri na petarda style. Nameni se preko ceste proti nama, gleda najine nahrbtnike, gleda malo mene, malo Andreja, pa spet malo mene, se začne ustavljati in nato vpraša: »Are you miss Babič?« Skoraj sem padla dol. In tako sem spoznala Giuseppeja J.

Več...

PLESKAVICA S PISTACIJAMI

CATANIA, SICILIJA (2. del)

B&B v Catanii je bil prav simpatičen in predvsem multi-kulturen: lastnik Giuseppe je Italijan, pohištvo je iz Ikee, na recepciji pa dela Indijec, za katerega si ne bi upala trditi, da je polnoleten. No, za razliko od ostalih nastanitev, je tale »receptor« kljub svojim rosnim letom znal vsaj zadovoljivo polomljenščino (mešanico angleških, italijanskih in indijskih besed), ki jo je spretno dopolnjeval z »radbibilbrucelee« kriljenjem z rokami J.

Kakorkoli, uspeli smo se zmeniti, da lastnika zdaj ni in da pride šele zjutraj. Z lastnikom Giuseppejem sem si še pred odhodom na Sicilijo izmenjala kar nekaj mejlov, imel je namreč neke vrste »odpiralni čas« v katerem si se moral oglasiti na recepciji, sicer je bil B&B zaklenjen. In res me je zanimalo, kakšen je ta Giuseppe v resnici, kak mlad simpatičen Sicilijanec mogoče? J. V glavnem, Giuseppeja ni bilo tam, ključe sva dobila, Indijec pa je zaključil blagajno z »Okej, ju olredi pej tu Džuzepe, evriting fajn« J Prav, očitno mi ni usojeno, da spoznam Giuseppeja.

Tisti dan sva se z avtobusom namenila v Syracuze in se vrnila v Catanio šele proti večeru. Ni nama bilo do restavracij, zato sva se usput ustavila v nekem fast foodu. In kot vedno me je tudi tokrat presenetila in navdušila ulična hrana. Naročila sem si navadno pleskavico, ki pa je bila prerezana na pol in napolnjena s sesekljanimi pistacijami. Nič kompliciranega in zelo okusno, malo drugače in predvsem dobra ideja za popestritev naših domačih piknikov J

Pa dober tek J

Več...

TESTENINE ALLA NORMA

CATANIA, SICILIJA (1. del)

Catania je drugo največje mesto Sicilije in predvsem odskočna deska za obisk Etne. Leži na vzhodu otoka in ga »Osamljeni planet« sploh ne uvršča med top 10 destinacij, ki naj bi jih obiskal na Siciliji. Zato sem načrtovala v Catanii zgolj eno nočitev. A ker se je (hvalabogu) spet vmešala gospa usoda, sva v Catanii prenočila dvakrat in jo prekruzala po dolgem in počez. 

Začelo se je nekako takole – iz železniške postaje sva se namenila proti Bed&Breakfastu, ki sem ga rezervirala pri Giuseppeju. Nekoliko izgubljeno sva tavala po enosmernih ulicah in se bolj ali manj spretno izogibala Fiatom in Vespam ter iskala pravo ulico. Prijazen starejši Sicilijanec se je ustavil in nama ponudil pomoč. Nič ga ni skrbelo dejstvo, da ne zna angleško, midva pa ne italijansko. Enostavno je zamahnil z roko, češ naj mu slediva. Pa smo šli. On s štruco kruha pod eno roko in cigareto v drugi roki, midva pa vsak s svojim nahrbtnikom in zemljevidom Catanie. Pripeljal naju je na cilj, vmes pa naju je še uspel opozoriti, da sva nastanjena v nevarni soseski in da naj bova previdna. No ja, mogoče soseska res ni bila primerna za kakšen sproščen večerni sprehod, ampak huje kot to se nama ni zdelo. Kakor koli, kapo dol pred že pregovorno sicilijansko prijaznostjo.

Ker sva v Catanio prišla iz Agrigenta, sem najprej opazila razlike v »barvah« mesta – Agrigento je bil svetel, stavbe so bile rumenkastih barv, zgrajene iz peščenjaka. Stavbe v Catanii pa so zaradi številnih potresov in vulkanskih izbruhov Etne bodisi obnovljene bodisi zgrajene na novo in sicer iz temnega vulkanskega kamna (lava stone).

Najpomembnejši spomeniki v Catanii stojijo okrog Piazza Duomo – katedrala, posvečena Sveti Agati, Elephant Fountain, Rimsko gledališče, trdnjava Castello Ursino,…

TESTENINE ALLA NORMA

Jed bi naj dobila ime po Bellinijevi operi Norma in naj bi jo prvič ponudili prav v Catanii. In kaj rečete, kaj sem si naročila za večerjo v Catanii? J

Za vse tiste, ki bi radi testenine alla Norma poskusili v lastni izvedbi:

POTREBUJEŠ:

250 g peresnikov (hmmm, tukaj imam eno dilemo – jaz sem v Catanii dobila »peresnike« alla Norma, čeprav precej receptov govori o špagetih. Presodite sami, jaz sem večji ljubitelj peresnikov kot špagetov, zato sem napisala kar peresniki)

½ kg zrelih paradižnikov

100 g rikote

1 večji ali 2 manjša jajčevca

2 stroka česna

1 srednje velika čebula

Sveža bazilika

Olivno olje

Sol

Poper

PRIPRAVIŠ:

Jajčevce zrežeš na manjše kose in jih postaviš v skledo s slano vodo za približno eno uro. Med tem pripraviš paradižnikovo omako: paradižnike in čebulo zrežeš na kose, daš v ponev ter dodaš cel česen in baziliko. Soliš in popraš ter mešaš toliko časa, da izpari vsa tekočina. Omako s kuhalnico pretlačiš skozi cedilo ali zmešaš s paličnim mešalnikom ter dodaš malo olivnega olja.

Jajčevce vzameš iz slane vode, jih »ožameš« in popražiš na vročem olju.

Peresnike skuhaš al dente in jih serviraš na krožnik. Rikoto potreseš po špagetih in preliješ s paradižnikovo omako.

Količine so približno za dva popotnika, pa še ostane prostor za kakšen cannoli J

No, takole pa so peresnike alla Norma servirali meni:

Pa dober tek J

Več...

KUSKUS Z LOSOSOM IN POROM

Na štajerskem dostikrat slišiš, da je najboljša riba svinjska riba J. Se do neke mere strinjam, ampak dejstvo je, da bi morali ribe večkrat dati na jedilnik. Losos (vsaj zame) ni prva izbira med ribami, sem poskusila že bistveno boljše. Ampak če je res tako zdrav, kot pravijo, ga dajmo vsaj tu in tam pripraviti. Zna biti zanimivo J  

POTREBUJEŠ:

1 file lososa brez kosti in kože

130 g kuskusa

1 manjši por

Olivno olje

Sok limone

Sol

PRIPRAVIŠ:

File lososa narežeš na manjše koščke, jih daš v posodico, dodaš žličko olivnega olja, nekaj kapljic limone in malo soli ter premešaš. Por narežeš na kolobarje. Če je por večji, ne uporabiš celega, ampak samo polovico. V ponvi segreješ olivno olje in na njem prepražiš koščke lososa. Ko je pečen, ga streseš na krožnik, nato pa v isti ponvi na hitro prepražiš por, priliješ nekaj vode, soliš in zdušiš do mehkega. 

V manjšem loncu ali kozici zavreš vodo, soliš in dodaš kuskus. Za 130 g kuskusa potrebuješ približno 1,3 dl vode. Med stalnim mešanjem pustiš vreti nekaj minut, nato odstaviš z ognja in pustiš v pokriti posodi še pet minut, da zrna nabreknejo. Nato dodaš koščke lososa in por ter vse skupaj previdno premešaš s kuhalnico.

Pa dober tek J 

Več...

PIKANTNI PERESNIKI Z BUČKAMI

Ne ne, ni še konec z bučkami. Baje na našem vrtu še vedno dobro delajo in komaj čakam vikend, da grem domov po novo zalogo J. Z obstoječimi zalogami pa sem tokrat pripravila pikantno različico testenin. Meni so vrhunske J 

POTREBUJEŠ:

1 srednje veliko bučko

80 - 100 g polnozrnatih peresnikov

100 ml smetane za kuhanje

1/2 žlice polnozrnate gorčice

Mleti čili

Sol

Kajenski poper

Olivno olje

PRIPRAVIŠ:

Bučko narežeš na kolobarje ali manjše koščke in jih popražiš na olivnem olju. Priliješ malo vode (ne preveč!) in jih še malo podušiš.

Peresnike skuhaš al dente, jih odcediš in dodaš bučkam. Soliš, popraš in zaliješ s smetano za kuhanje. Na koncu dodaš še mleti čili in polnozrnato gorčico. Jaz sem dodala pravzaprav olivno olje s čilijem, ampak se mi zdi, da so mleti čiliji nekako bolj 'pri roki'.

Zgornje količine so zadostne za približno dva srednje lačna, je pa seveda odvisno, ali čez dan delata v pisarni ali v rudniku J

Pa dober tek J

Več...

AJDOVA KAŠA Z BUČKAMI IN RDEČO PAPRIKO

Ta recept je eden izmed mojih najljubših. Hitra priprava in zdrav obrok. Kaj še hočeš lepšega J 

POTREBUJEŠ:

 1 srednje veliko bučko

½ večje rdeče mesnate paprike (lahko uporabite tudi celo, po želji)

150-200 g ajdove kaše

Olivno olje

Sol, poper

PRIPRAVIŠ:

Papriko narežeš na manjše kocke. V ponvi segreješ olivno olje in primešaš na kocke narezano papriko. Na hitro prepražiš, nato priliješ nekaj vode in počasi dušiš na zmernem ognju dobrih 5 minut. Medtem bučko opereš, prerežeš na četrtine in narežeš na približno pol centimetra debele kolobarje, ki jih primešaš k papriki. Soliš in popraš ter doliješ še nekaj vode. Dušiš skupaj s papriko še kakšnih pet minut.

Papriko in bučke poravnaš na rob ponve, na sredino pa vsuješ ajdovo kašo. Pustiš da se malo popraži, nato pa doliješ približno eno skodelico vode in vse skupaj premešaš. Vodo še naprej prilivamo po potrebi, pazimo da je ne damo preveč, saj se bo sicer ajda razkuhala. Ajda se zmehča v manj kot desetih minutah.

Pa dober tek J

Več...

ČEŠNJEV PARADIŽNIK V MARINADI IZ OLIVNEGA OLJA IN MANDLJEV

CORLEONE, SICILIJA

Da, kraj s tem imenom dejansko obstaja J. Corleone je majho mestece približno na pol poti med Palermom in Agrigentom. Je dejansko rojstni kraj nekaterih mafijskih šefov, kot na primer Toto Riina in Bernardo Provenzano. Čeprav je kraj postal znan predvsem zaradi filma Boter in mafijskega šefa Vita Corleona, so prizore pravzaprav posneli v bližnji vasici Savoca.

Kljub zloglasnemu imenu je Corleone miren kraj. Obiskala sem ga izven sezone, tako da turistov ni bilo veliko. Največja turistična atrakcija v Corleonu je prav gotovo Muzej boja proti mafiji, kjer hranijo večino sodnih spisov iz največjega sodnega procesa proti sicilijanski mafiji, znanega kot "Maxi trial".

V Corleonu sem si naročila solato iz češnjevega paradižnika. Nisem pričakovala nič posebnega, potem pa sem ugotovila, da je paradižnik pravzaprav topel... In kar je sprva izgledalo kot drobno narezan česen, se je izkazalo za mandlje J.

Seveda sem morala solato pripraviti tudi doma, in tukaj je moje remek - dijelo in seveda recept J.

POTREBUJEŠ:

200-250 g češnjevega paradižnika

3 žlice olivnega olja

½ žlice grobo mletih mandljev

Sol

Poper

PRIPRAVIŠ:

 V skodelici zmešaš dve žlici olivnega olja, sol, poper, mlete mandlje in malo vode. Če želiš, lahko dodaš še kakšno drugo začimbo, npr. peteršilj, baziliko, origano,… jaz jih ne dodam, ker se mi zdi kombinacija paradižnika in mandljev že sama po sebi zelo okusna. Mešanico pustiš nekaj časa stati, da se mandlji prepojijo s tekočino.

Češnjev paradižnik opereš in prepoloviš. V ponvi segreješ žlico olivnega olja in paradižnike na hitrco popražiš. Odstaviš.

Popražene paradižnike previdno (da se ne pomečkajo) zložiš v manjše posodice za solato ter jih preliješ z mešanico olivnega olja, mandljev in začimb. Postrežeš.

Pa dober tek J

Več...

RIŽOTA Z BUČKAMI, KORENČKOM IN KURKUMO

No, pa se je le začela. Sezona bučk. Dokler na vrtu ni paradižnika, zame najljubša »zelenjava« med sadjem J. Pri tem svaka čast moji mami, njen vrt je namreč džungla v malem – zelenjava raste kar ena čez drugo, vse ji uspe, vse je v izdatnih količinah in vse je bio. Kapo dol J. No, za kuharijo pa sem bolj jaz zadolžena in tukaj je nekaj mojih bučkinih evergreenov. Nekatere z več, druge z manj bučkami J.

POTREBUJEŠ:

200 g polnozrnatega riža

2 manjši bučki

2-3 korenčke

Žlico oljčnega olja

Žličko kurkume

Sol

Kajenski poper

PRIPRAVIŠ:

Korenček olupiš, prepoloviš in narežeš na kolobarje. Bučko opereš, prerežeš na četrtine in narežeš na približno pol centimetra debele kolobarje. V ponvi segreješ oljčno olje, korenček na hitrco popražiš, nato priliješ nekaj vode in dušiš. Čez čas dodaš bučke (jaz jih dodam precej pozno, ker ne maram, da so premehke – najraje vidim, da še malo hrustajo J). Soliš in popraš.

Riž skuhaš v osoljenem kropu. Še preden povre vsa voda, dodaš dušeno zelenjavo in žličko kurkume. Nežno premešaš vse sestavine in postrežeš.

Pa dober tek J

Več...

GELATO CON BRIOCHE

AGRIGENTO, SICILIJA

Ni kaj, sladoled in Italija gresta že od nekdaj skupaj. Ampak za »sladoled v mlečnem kruhku« nisem še nikoli slišala. In prav to je bila sladica, s katero sem se na Siciliji najprej srečala, že prvi dan v Palermu.

Seveda je gelaterie in pasticcerie na Siciliji možno najti na vsakem koraku, ampak nedvomno najboljši gelato con brioche sem si privoščila v Agrigentu.

  

Agrigento je simpatično mesto na jugu Sicilije, ob sredozemski obali. Moderni del mesta je zrasel neposredno ob ruševinah antičnega grškega mesta Akragas iz 5. stoletja pr.n.št. Ostanke antične kulture je možno občudovati v t.i. Dolini templjev, ki je danes pod Unescovo zaščito.

V Agrigentu sprva sploh nisva imela namena prespati, prvotni načrt je bil enodnevno potepanje po mestu, nato pa hopa cupa na vlak proti Enni. Pred odhodom na Sicilijo sem na internetu preverila – vlak za Enno naj bi peljal sedemkrat dnevno, zato se s tem nisem obremenjevala. A usoda je imela z nama drugačne načrte. Vlak za Enno je namreč peljal samo enkrat dnevno in sva ga tisti dan že zamudila. Čez dve uri je peljal sicer avtobus, vendar je bilo to premalo za ogled Agrigenta. 

Ker sem imela pohajkovanja na 33 stopinjah z enajst kilogramskim nahrbtnikom na ramenih za tisti dan že dovolj, je odločitev padla kar hitro – prenočila bova v Agrigentu. In ni mi žal! Agrigento je definitivno vreden ogleda, tako iz zgodovinskega, arhitekturnega, kulturnega, kot tudi kulinaričnega vidika!

Recept za gelato con brioche ni ravno neka znanost, pač kruhek prerežeš na pol, v sredino (kot da bi delal sendvič) napolniš sladoled in to je to. Ampak ker mi zvedavi duh ni dal da miru, sem malo pobrskala po spletu, malo priredila in tukaj je recept za pravi sicilijanski mlečni kruhek:

POTREBUJEŠ:

500 gramov mehke moke

2 jajci

1 rumenjak (za premaz)

20 gramov svežega kvasa (približno polovica kocke)

2 žlici sladkorja

2 dl mleka

Pol žlice medu

75 g masla

Pol žličke soli

Trik: če želiš, da so hlebčki v sredini še bolj rumenkaste barve, k moki primešaj noževo konico kurkume, ki bo služila kot barvilo.

Za nadev: sladoled različnih okusov

PRIPRAVIŠ:

V manjši posodici zdrobiš kvas in dodaš mlačno vodo (približno pol decilitra). Dobro premešaš, da se kvas raztopi.

V večjo skledo preseješ moko, dodaš sladkor, med in raztopljen kvas in vse sestavine dobro premešaš. Dodaš mleko in jajci. Soliš in koncu dodaš še maslo. Dobro pregneteš in pustiš vzhajati.

Na pomokani površini vzhajano testo razdeliš na šest približno enakih delov. Oblikuješ jih v hlebček, od vsakega dela testa pa odščipneš še en majhen košček in ga oblikuješ v kroglico, ki jo potem daš na vrh hlebčka kot nekakšen cof na kapi. Hlebčke položiš na pekač, obložen s peki papirjem (naj imajo dovolj prostora med sabo) in jih daš še enkrat vzhajati. Pustiš vzhajati toliko časa, da se velikost približno podvoji. Rumenjak zmešaš z žlico mleka in z mešanico premažeš hlebčke.

Hlebčke pečeš 20-30 minut v pečici, ki si jo pred tem ogrel na 190 stopinj Celzija.

Meni so takole uspeli:

Ko se hlebčki ohladijo, jih prerežeš na pol in napolniš s katerimkoli okusom sladoleda. Meni najljubša (pa tudi najbolj »sicilijanska«) okusa sta mandelj in pistacija.

Pa dober tek J

Več...